Fotografije Mete Krese se kažejo v dvojicah. Na eni strani polne police v trgovini s čevlji, na drugi prazne tovarniške hale, spremenjene v smetišče z zaprašenimi stroji in kupi zavojev, ki razpadajo in kažejo svojo notranjost: te cunje, ki jih zdaj moči dež in raznašajo mačke, so bile nekoč metri in metri blaga, ki so se pod rokami šivilj spreminjali v oblačila. Na eni strani srajce, stotine srajc, ki čakajo na kupce, na drugi prazne roke tistih, ki so jih nekoč šivale, danes pa mirujejo, ne zato, ker bi si rade oddahnile, temveč zato, ker dela zanje ni več.
Fotografije Mete Krese pripovedujejo zgodbe o tem, česar na njih ni: da so ženske s fotografij nekoč imele delo, ki so ga v "slabih" jutrih lahko preklinjale; da je življenje teklo naprej brez pretiranih pričakovanj, a tudi brez ponižanj; da so bila ženskam velika eksistenčna in eksistencialna vprašanja prihranjena. Kako prikazati nekdanjo polnost, če ne s sedanjo praznino? Kako pokazati živahen vrvež ženskih glasov in drdranje strojev, če ne s praznim tovarniškim dvoriščem, ki ga prerašča trava.
Fotografije Mete Krese govorijo o videzu in resničnosti. Resničnost sta liberalna ekonomija in trg, videz je skrbno polikan vezeni prt, znamenje morda, da se do konca še vendarle niso vdale. Resničnost je odpuščanje delovne sile (da, ženske), videz je obred s kavo, ki ga ponavljajo, da življenje teče naprej. Resničnost je obup, videz je v celofan zavit cvet na mizi, lončnice na oknu, snežno bele zavese. Oh, te pospravljene kuhinje!
Komu se utegne zazdeti, da ženske s fotografij sanjajo narobe svet: resničnost je videz in videz je resničnost. A napis na eni izmed fotografij postavi ta narobe svet spet na trdne noge: ŽIVEL KAPITALIZEM IN IZKORIŠČANJE!
Zoja Skušek
