Italijanska pevka, natančneje rečeno: zvočna znanstvenica oziroma glasovna artistka je rojena 20. novembra 1964 v vasi S. Stefano Quisquina blizu Agrigenta, na jugozahodu Sicilije. Po svojem uradnem akademskem kurikulu je politična filozofinja, osebno in svetovno vizijo pa že dve desetletji izraža zlasti na filmskem (igra, vokal, spremljava nemih filmov) in glasbenem področju. Kar zadeva slednje, bi jo še najustrezneje uvrstili med redke pripadnice svobodno improviziranih godb, torej polja, ki je že "per se" manjšinsko, saj ustvarja dejansko glasbo, ne pa (njenega) ozadja - pogumni ljudje iz sveta improvizacije radi tvegajo in se, če je le možno, strastno ogibljejo klišejem. Miriam Palma ima posebne glasovne sposobnosti, česar ni zapaziti le v njenem obsežnem registrskem razponu, pač pa predvsem v zmožnostih, da v eni sapi vokalizira dvo- ali celo triglasje. Odlikuje jo tudi širina zanimanj: bazično je raziskovalka glasu in diha, zvočna eksperimentatorka, pedagoginja, je pa tudi izborna harmonična pevka in izvajalka tradicionalnega sicilijanskega repertoarja. To svojo redko kombinacijo dodobra izkorišča v prenekateri, tudi mednarodni zasedbi, še zlasti pa v odličnem otoškem - in "izvoznem" - triu Terra Arsa, kjer z njo nastopata pihalec Gianni Gebbia in tolkalec Vittorio Villa, Miriam Palma pa svojo glasovno igro dopolnjuje še z drobnimi tolkali in nekaj drugimi zvočili. Trio je svojčas postal tudi poglaviten nosilec kreativnega vrveža v sicer kulturno zelo muhastem Palermu: Ko je bil Gebbia pod levičarsko oblastjo sredi devetdesetih mestni svetnik za kulturo, je namreč s svojimi prijatelji in prijateljico spodbudil tudi vrsto šol, delavnic za mlade in vpliven glasbeni festival Curva Minore. Tega je v zadnjih letih, kakor še precej drugih reči (med njimi velikanski kulturni center), uspešno pokončala desničarska mestna vlada v navezi z neumorno mafijo.
Miriam Palma je v Ljubljani nastopila s solističnim projektom Cantabile non troppo, ki vključuje glas, tolkala, natančno režijo in naštudiran gib. Spremljala jo je spisana elektroakustična glasba, ki sta jo zasnovala družno z Domenicom Sciajnom. Palmova v delu, ki se tekstovno opira na besedila Ingeborg Bachmann, Else Morante in Antoina de Saint-Exupéryja, prevprašuje razmerje med pisnim in petim, dramaturško vzeto pa se približno eno uro dolg projekt razteza od izjemno intimne, celo arhaične vokalizacije, do dihotomije eksplozivno/implozivno in navsezadnje preide h glasovno odkrito zastavljenemu vprašanju, kaj je z megalomanijo, kaj s skromnostjo v današnjem svetu. Miriam Palma si v svojem solističnem pristopu vzame precej prostora in časa, da skoz "solistično ekskluzivno" pretrese predvsem svoje notranje svetove. Po njenem mnenju je namreč ravno to eden izmed bistvenih razlogov, zakaj sploh improvizirati oziroma "sprotno komponirati" glasbo. Cantabile non troppo je čudovito, bogato delo, pravi zgled za to, kakšen naj bo sodoben teatrski pristop k vokalu in vokalistkini odrski prezenci. V njem je najti prav vse pevske razsežnosti, od predirnih tišin, lamentacije, šepeta, kričavosti, melodije, lirizmov, abstrakcije, razkošja, poseben čar pa mu daje nenehno intenzivirano razmerje med napetostjo in popuščanjem do občinstva.
Miha Zadnikar
