"Haunted je obujanje preteklosti, je spovednica, očiščevanje starih žalitev in malenkostnih zamer, nekdanjih ljubimcev in zločinov. Daunted je odrski dovtip, pokončna plesalka, obseden duh, vizionarka z zavezanim jezikom. Prerokinja, ki za oznanjanje konca sveta išče vesel medij. Daunted sluti prihodnost, Flaunted pa je duhovni vodvil, ki si s pesmijo utira pot v sedanjost. Je zadnje dejanje ženske, ki je prispela na konec svoje trilogije."
Prazen oder. Stol, na njem suknjič. Mikrofon. Po zvočniku zaslišimo znano obvestilo, ki smo ga morda pred kratkim slišali na televiziji: “Nocoj bomo opisali enega tistih tragičnih primerov, ki jih nihče ne more razumeti. V soboto, 15. novembra, so v četrti Euston napadli mlado žensko.” Na prizorišču zločina je bil plašč, stol, prek katerega je visel suknjič ... in v vrstah sedeči ljudje, obrnje-ni v isto smer. “S pomočjo igralcev bomo skušali rekonstruirati zločin. Upamo, da se boste ob rekonstrukciji spomnili česarkoli, kar nam bi lahko bilo v pomoč.”
Že uvodni trenutki predstave Haunted, Daunted and Flaunted vzpostavijo vzdušje plesno-gledališke trilogije Wendy Houston. Smrtno resna drama, ki se sprevrže v komedijo. Zabavno kramljanje, ki se spremeni v jedko kritiko družbe. Predstave o tem, kaj je resnično in kaj lažno, so dandanes precej pomešane.
Spomnimo se Wendynega zadnjega nastopa v Ljubljani. Ob koncu predstave Bound to Please skupine DV8 je divje zlila svoje ogorčenje nad gledalcem, ki je pri fotografiranju predstave neobzirno uporabil bliskavico. Šele ko se je igralkinemu ogorčenju pridružilo tudi občinstvo, se je izkazalo, da je bil njen “iskren in spontan” odziv pravzaprav zaigran.
V Haunted, Daunted and Flaunted nas Wendy z besedami vodi iz enega razpoloženja v drugo. Z gibi potuje od enega lika k drugemu. Pri obravnavanju boleče in resne stvarnosti brez napora drsi med domišljijo in resnico.
