"Veliko rock glasbe se je prelevilo v vprašanje virtuoznega obvladovanja inštrumenta, mene pa raziskovanje obrtne strani igranja na kitaro ne zanima," je nekoč izjavila Kathleen Hanna, soustanoviteljica predrznega newyorškega tria in svojčas vokalistka Bikini Kill, zasedbe, ki je v začetku devetdesetih korenito posegla v zemljevid ženske popularne godbe. Filozofijo in estetiko te, z radikalnimi in feminističnimi načeli prepojene riotgrrrlske skupine je Hanna v mnogočem prenesla tudi v delo Le Tigre: "naredi sama", "energija je boljša od ekspertize", "ideje štejejo več kot spretnost" ... Tako kot je skupina Bikini Kill pred desetletjem navdihnila stotine deklet, da zgrabijo za kitare, Tigrice spodbujajo ženske, naj poženejo "sekvencerje" in "semplerje". Na svojih spletnih straneh z besedo in ilustracijo kažejo instrumentarij, ki ga uporabljajo - z namenom, da bi demistificirale proces ustvarjanja ter vzpodbudile dekleta, da brez strahu vzamejo godbeno orodje v roke in se začno izražati z lastno glasbo.
O Le Tigre še najraje razmišljam kot o konceptualistkah, ki bodo posegle po katerem koli izraznem sredstvu zato, da materializirajo svoje, v feminizmu vkoreninjene umetniško-politične namene in uresničijo zadane cilje. Konceptualisti v glasbi – neglasbeniki če hočete – so od nekdaj bili tisti, ki so s svežim razmišljanjem odpirali nove horizonte in rušili tabuje (spomnimo se Briana Ena, Yoko Ono idr.). Tudi Le Tigre so takšne: z dopadljivim eklektično elektronskim plesnim popom združujejo političnost feminizma in odkritost panka in se ne pustijo zmesti ob vprašanju o tem, kaj je pomembnejše, glasba ali političnost. V konceptu Tigric je ključno oboje: danes ima vsaka od njih doma enega izmed treh popolnoma identično sestavljenih računalnikov, kar jim omogoča popolno kompatibilnost na daljavo in s tem enakopravno sodelovanje pri ustvarjanju glasbe.
Katarina Višnar
