Silvia Ferreri se v dokumentarnem filmu Uno virgola due / Ena cela dva loti na prvi pogled nekoliko prežvečene, morda celo preživele problematike drastičnega upada rodnosti v sodobnih družbah, za katero bi prej pričakovali, da jo bodo po dežurni dolžnosti premlevale konzervativne politične sile, ne pa mlada, angažirana in proti okorelim tradicijam nastrojena režiserka. Vendar gospodična Ferreri tovrstne dvome razblini že na samem začetku filma, ko s kamero zadrsa po nizu porumenelih fotografij in prek glasu v offu pojasni, da jo je k snemanju napeljalo razmišljanje o lastni družini – natančneje o štirih generacijah žensk in štirih različnih naborih družbenih norm, ki so zaznamovali njihova življenja. Film tako poleg aktivističnega nemudoma zadobi nemara usodnejši predznak intimnega, kar v retrospektivi politično ost celotnega podjetja, ki vendarle prevladuje, zgolj brusi oziroma ji podeljuje večjo verodostojnost in občutek pristnosti ter nuje, kakršen tako pogosto umanjka pri raznovrstnih salonskih ubadanjih z družbenimi problemi.
Drugo dejstvo, ki avtoričino početje pere vsakršnih pomislekov, je sam milje dokumentarnega filma: že pregovorno mačistično naravnana Italija, ki navzlic zakonskim regulativam zagate, ki jo načenja režiserka, na žensko v prvi vrsti potihem še vedno stavi kot na mater in jo kot tako tudi obravnava, obenem pa od nje zahteva, da se bo gladko prilagajala vedno hitrejšemu ekonomskemu tempu vsakdana. Ferrerijeva prek intervjujev z mladimi materami, dekleti, ki to želijo postati, in ženskami, ki so priložnost zamudile, sistematično secira gnile lovke tradicije, ki so italijansko rodnost s 4,6 otroka na žensko na začetku 20. stoletja spravile na današnje povprečje 1,2. Pri čemer seveda film nikakor ne zagovarja kakšne utilitarno nacionalistične teze o družbeni (ne)koristnosti in samoizpolnitvi, ki jo lahko prinese samo čimvečja rodnost, temveč zgolj po fukuyamovsko ilustrira preplet biološke in tehnološke evolucije, zaskrbljena ugotavljanja pa prepušča gledalcu.
Z najlepšim presežkom postreže film ob zaključku, ki pravkar ogledano najodločneje potisne v sfero družinske kronike oziroma osebnega dnevnika. V video eseju Soft and Hard, ki sta ga družno režirala partnerja Jean-Luc Godard in Anne-Marie Miéville, ostareli cineast v nekem trenutku obrne kamero nase, zamrzne sliko in zamrmra: "Nekateri ljudje delajo otroke. Sam delam podobe. Sem mar zato kaj manj vreden?" Stavek, ki razglabljanja o politiki avdiovizualnega – s čimer se esej sicer ukvarja – prestavi iz domene lucidne analize v polje izkušnje, natančneje tiste izkušnje, ki komu sicer morebiti ni pogodu, ne gre pa ji oporekati. Z domala identičnim trenutkom se izteče Uno virgola due; Silvia Ferreri prek lastne podobe, zamrznjene v fotografiji, šepetaje ugotavlja, kako je imela njena babica pri njenih letih štiri, mama tri in sestra dva otroka, sama pa je posnela film.
