Uvodni nagovori:
Katja Mahnič, predstojnica Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani;Urška Jurman, programska vodja Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo;
Marko Jenko, kustos, Moderna galerija
Danes se spomenike, povezane s 1. svetovno vojno, ki so nastali v medvojni Jugoslaviji, praviloma obravnava ločeno, v okvirih držav naslednic. Simpozij bo poskušal predstaviti čim bolj celovito sliko te produkcije in zarisati njene skupne značilnosti, a obenem tudi razlike, v veliki meri pogojene z zelo raznolikimi lokalnimi tradicijami komemoriranja in postavljanja obeležij.
Drugi cilj simpozija je razmislek o tem, kako so se v spomenike vpisovale težnje po krepitvi skupne jugoslovanske identitete, vzpostavljanju kolektivnega imaginarija in čim bolj enotni, prepoznavni vizualni podobi mlade države. Jugoslavija je imela na tem področju precejšnje težave, ki jim niso botrovale le notranje mednacionalne in politične napetosti ter nedomišljena državna kulturna politika, temveč tudi pomanjkanje združujočih skupnih zgodb in spominov. Ker so se jugoslovanski narodi pred združitvijo pogosto znašli v antagonističnih političnih taborih, so zgodbe iz preteklosti na mlado državo lahko učinkovale celo skrajno razdiralno.
Tudi produkcija spomenikov, posvečenih vojnim dosežkom in padlim v 1. svetovni vojni, je bila kočljiva, saj so se v isti državi znašli tako zmagovalci kot poraženci, sočasno so pokopavali borce z ene in druge strani in se jih spominjali. Spomeniki, ki običajno neposredno in glasno pripovedujejo, da mrtvi niso padli zaman in da živi živijo vrednote, za katere so se borili, niso bili mogoči. Iskrena ali pragmatična solidarnost je zmagovalce vsaj na začetku omejevala, da bi se prosto razmahnili v evforičnem, zmagoslavnem narativu. Še toliko bolj je bila omejena stran poražencev, saj se je zgodilo ravno obratno od tistega, za kar se je borila, in smrti preštevilnih padlih nikakor ni bilo mogoče osmisliti.
