Slovenske ženske so majhna skupnost v ameriškem talilnem loncu. Kljub temu so njihovi umetniški in literarni dosežki nezanemarljivi, morda celo večji, kot bi jih lahko pričakovali od njihovega števila. Slovenske Američanke so se uveljavile v vseh oblikah umetnosti, od literature, gledališča, filma in glasbe, pa do plesa in vizualnih umetnosti. Veliko jih je v skupnostih, mestih in naseljih, kjer so delovale slovenske kulturne skupine, navdihovalo in spodbujalo ustvarjalnost drugih. Druge so se s svojimi poklici uveljavile v mainstreamovskih krogih in požele nacionalno priznanje.
Slovenske ženske so se v Združene države in Kanado začele v večjem številu izseljevati v devetdesetih letih 19. stoletja in bile kmalu sprejete kot enakopravne članice v bratovščine, zbore in dramske krožke. V času pred prvo svetovno vojno so začele ustanavljati lastne skupine v okviru novih župnij in slovenskih kulturnih centrov, ki so nastajali v industrijskih mestih, kot so Cleveland, Chicago in Pittsburgh, pa tudi v kmetijskih in rudarskih naseljih. Tako kot doma v Sloveniji so bile običajno odgovorne za ohranjanje glasbenega in kulturnega izročila na domu. Nekatere so služile denar s tradicionalnimi opravili in obrtmi, kot so šivanje, kuhanje, izdelovanje čipk in pletenje slamnikov, druge pa so svoje ročne spretnosti unovčile na drugih področjih, vključno z sestavljanjem električnih naprav, izdelovanjem vzorcev in poklici v gostinstvu.
Slovenke so izkoristile prednosti in tehnologijo, ki so jim bili na voljo v Novem svetu, in razvile umetniško izraznost do ravni, ki je bila njihovim sestričnam v stari domovini nedosegljiva ali nedostopna. Američanke so bile prve, ki so izvajale slovensko glasbo in recitale na ploščah, radiu in televiziji – desetletje ali več pred uveljavitvijo podobnih medijev v Sloveniji. Druge so svojo ustvarjalnost izražale kot časopisne urednice, izdajateljice, radijske napovedovalke, performerke ter glasbene in gledališke režiserke – celo generacijo preden so ženske v Sloveniji dosegle podobne položaje. V nekaterih slovensko-ameriških skupnostih so izjemno nadarjene ženske postale lokalne legende.
Ženske lože v slovensko-ameriških društvih so pomagale članicam razširiti obzorja in jih spodbudile k skupnemu delu za skupno dobro – s projekti zbiranja sredstev, izobraževanjem, dejavnostmi, povezanimi z ohranjanjem dediščine ali na osnovi verske pripadnosti, pa tudi s političnim delovanjem. Dve narodni organizaciji – Slovenska ženska zveza Amerike (Slovenian Women's Union of America - SWUA, 1926) in Progresivne Slovenke Amerike (Progressive Slovene Women of America - PSWA, 1934 do 2004) sta prepoznali vlogo žena in mater pri ohranjanju slovenskih tradicij in hkrati izboljšanju življenja v vlogi ameriških državljank. Različni krožki so ponujali tečaje kuhanja, obrti in jezikovne tečaje, organizirali pa so tudi predavanja in dogodke. Njihove publikacije so povezale razpršene članice in jim zagotavljale možnost pisanja o lokalnih dogodkih in osebnih izkušnjah. Po drugi svetovni vojni je v slovensko-ameriških kulturnih organizacijah vodilne položaje prevzemalo vse več žensk, danes pa so v veliki meri odgovorne za ohranjanje teh skupin.
Z vsako novo generacijo je vse več žensk zapuščalo zavetje skupnosti in sledilo svojim muzam. Nekaj jih je nase opozorilo v obdobju med vojnama, posebej v uprizoritvenih umetnostih v New Yorku in Kaliforniji. Literarni impulz žensk slovenskega porekla je znova prišel na dan po drugi svetovni vojni, ko so se njihove angleško govoreče in univerzitetno izobražene hčere uveljavile kot pisateljice ali novinarke. Druge so si ustvarile ime na področju glasbe in plesa in s svojimi dosežki požele hvalo in občudovanje. Manj jih je uspelo v likovni umetnosti, fotografiji in plesu, čeprav so nekatere dosegle lepe uspehe v svojih lokalnih skupnostih. Čeprav se še ni pojavila zvezda kova slikarke Fride Kahlo ali filmske igralke Lane Turner, so slovenske Američanke delale ob njih, pa tudi ob slavnih moških na področju uprizoritvenih in vizualnih umetnosti ter literature in si zgradile lasten sloves. Veliko umetnic in pisateljic iz Slovenije je tudi študiralo, poučevalo in nastopalo po Združenih državah in Kanadi.
Slovenke, ki so si ustvarile ime v ameriški umetnosti, zaslužijo več kot zgolj bežno zanimanje. Čeprav morda v njihovih genijih ni nič intrinzično slovenskega, kljub temu dajejo navdih in občutek ponosa Slovencem, kjerkoli že so. Dokazujejo jim, da hčere tako majhnega naroda lahko dosežejo priznanje za svoje ustvarjalne vizije. In ko ena od njih pokaže nekaj značilno slovenskega v svojem delu, je to še dodaten plus.
Joseph Valenčič
