Spomin se vedno oblikuje z jezikom, saj je jezik temelj vse človeške komunikacije. V jeziku pa se vselej prepletajo kultura, politika, umetnost, vsakdanjik itn. Jezik lahko povezuje, lahko pa tudi razmejuje. Tako smo bili v jugovzhodni Evropi zadnjih petnajstih let priča ne samo osamosvojitvam narodov, ampak tudi jezikov. Po zgledu starih romantikov smo povsod v tem delu Evrope jezik povzdignili v srčiko nacionalne biti. V takšnem ozračju se pesnike časti kakor ikone, ki bojda to nacionalno bit odsevajo. Na srečo to ne velja za njihove kolegice. Pisateljice in pesnice niso zgolj izključene iz podedovanih (etim.: stcslovan. *dedъ!) literarnih kanonov, ampak se jim tudi (še vedno prepogosto) na pot postavlja različne prepreke, ki jim ne dovolijo blizu krogom literarne produkcije. V okviru nacionalne politike spomina igrata literatura in še posebej literarni kanon osrednjo vlogo, zato izključitev žensk iz kanona istočasno pomeni tudi njihovo izključitev iz politike spomina. Zaradi tega so novi načini branja književnosti izpod prstov žensk, ki presegajo ustaljene načine interpretacije, nujnost.
Simpozij Spol, literatura in kulturni spomin v kontekstu jugovzhodne Evrope se je osredotočil na nekoč enotni knjižni trg, kjer so obstajale založniške, prevajalske kakor tudi medbesedilne in medkulturne vezi, ki pa so se zaradi nacionalnih kosanj pretrgale. Čeprav je inženiring posameznih nacionalnih jezikov na področju pokojne Jugoslavije uspešno dovršen, ti jeziki niso oblikovani na način, nerazumljiv za najnovejše sosede. S soočenjem generacije avtoric, teoretičark in založnic, ki nekoč niso bile le najboljše sosede, s tisto, ki je zamudila vlak bratstva in enotnosti, želi Mesto žensk razstreti pogled na premike na področju knjige in posebnosti posameznih kultur spomina.
