Ko je ameriško-ruska slavistika, kritičarka kulture in vizualna umetnica Svetlana Boym raziskovala nostalgijo, ki je po njenem ključen odnos do preteklosti moderne dobe, se je enkrat znašla v Nostalgiji. V prostoru tistega ljubljanskega kafiča, katerega stene so bile okrašene z objekti socialističnega vsakdana. Svoje razumevanje tega prostora opiše v knjigi The Future of Nostalgia (2001), v kateri mdr. razišče za bivše socialistične sisteme značilen odnos do (socialistične) preteklosti. Epizoda v ljubljanski Nostalgiji je pomenljiv dogodek, ki nekako ponuja iztočnico za njeno predavanje Ruins of Modernity and Architecture of Freedom / Ruševine moderne in arhitektura svobode. V njem se je namreč posvetila načinu, na katerega človek prek urejanja prostora ureja odnos do preteklosti, sodobnosti in prihodnosti – do časa. Čas in prostor namreč nista samo poglavitni koordinati spomina, ampak tudi osnovni kategoriji, ki določata človeško (samo)razumevanje in pozicijo v svetu. Danes se – razen v izjemnih situacijah – vedno postavlja v odnos do včeraj in jutri. Enako velja za arhitekturo, umetnost in kulturo na sploh. S tem ko sodobna arhitektura in umetnost vzpostavljata določen odnos do (del ali ruševin) preteklosti, hkrati določata sodobnost in predstave prihodnosti. V svojem ljubljanskem predavanju se je Svetlana Boym prek konkretnih primerov iz evropske arhitekture in umetnosti približala odnosu med zgodovinskim spominom, utopijo ter predstavami svobode. Premike v kulturnem in umetniškem razumevanju legendarnega Tatlinovega 'Spomenika Tretji internacionali' je interpretirala pred ozadjem modernih in postmodernih predstav svobode v delih Ilye Kabakova, Rema Koolhaasa in Daniela Liebeskinda. Posebno pozornost je namenila tudi sodobni 'ruševinofiliji' in s pomočjo koncepta javne svobode avtorice Hannah Arendt, kateri je posvečeno Mesto žensk 2006, zaobjela sodoben pogled na ruševine kot nekakšno 'off-moderno' prakso – kombinacijo odtujitve in angažiranosti.
Katja Kobolt
