V predavanju bo predstavljena raziskava koncepta transparentnosti v delih Paula Scheerbarta, Sigfrieda Giediona in Walterja Benjamina. O transparentnosti se je veliko debatiralo in teoretiziralo v široki intelektualni sferi med arhitekturo, vizualno umetnostjo in filmom ter literaturo in filozofijo, tu so se teorije subjektivnosti in zaznavanja spajale s gradbenimi koncepti in idejami o vzhajajočem družbenem redu, ki bo presegel delitev na posamezno in kolektivno.
Scheerbart si zamišlja, kako se bo steklena arhitektura razvila čez meje posamezne stavbe ter rasla, dokler ne bo prekrila celotnega površja planeta ter omogočila popolno razsvetljenost in neskončno svetilnost. Poudarja izkustvene in čutne vidike stekla – privlačijo ga možnosti moduliranja svetlobe in teme, toplote in hladu, ter doseganje stanja maksimalnega udobja in razkošja, kjer se interier prepleta z eksterierjem v prikupen kontinuum in kjer domovi postanejo »katedrale« za zadovoljevanje želja.
Programski tekst Sigfrieda Giediona Bauen in Frankreich ubere nekoliko drugačno pot in predpostavi, da bo transparentnost razdrla delitev med subjektom in objektom ter med organskim in tehnološkim. V modernem svetu, prerokuje, bodo posamezne stvari raztopljene v enoten intenziven fleksibilen prostor, kjer bosta duh in stroj postavljena v novo prostorsko enovitost, znotraj katere bodo vse entitete odprte druga drugi, čemur pravi interpenetracija (Durchdringung). Skozi predvideno spremembo zavesti, ta interpretacija naznanja političen premik v smeri prostora skupnosti, sobivanja subjektov in objektov, pa tudi družbenih skupin in razredov.
Tretji predstavljen primer, Walter Benjamin, razmišlja, da moderna arhitektura oznanja prihod kulture, ki jo zaznamuje pozitivna »revščina«, in, da bo uporaba prozornega materiala – stekla – zmanjšala zaprte prostore buržuazije ter njihovo psihološko globino.
