Performans in body art sta spet v modi. Primeren trenutek za pogled na začetek performansa. Pogled nazaj, za boljši in lažji pogled v prihodnost (Zgodovina prihodnosti). Eden izmed avantgardnih centrov, ki je odigral odločilno vlogo pri začetkih in razvoju performansa, je prav gotovo mednarodno priznani Franklin Furnace v New Yorku.
“Vse se je začelo leta 1976, ko sem opazila, da večje institucije ne vedo, kaj bi počele s publikacijami, ki so jih umetniki hoteli izdajati kot umetniška dela. Odločila sem se zbirati, razstavljati in prodajati, ohranjati in razširjati to umetnost v obliki, ki je kasneje postala znana z imenom Knjige umetnikov (Artists' books). Franklin Furnace Archive Inc. sem otvorila v svojem ateljeju 3. aprila 1976. V Franklin Furnace so začasno postavljena umetniška dela (pozneje poimenovana performans) začeli predstavljati že v času, ko se je ta umetnost šele začela pojavljati. Ustvarjalci, ki so izdajali Knjige umetnikov, so tekst uporabljali tako kot mediji vizualne umetnosti (spomnimo se Jenny Holzer in Barbare Kruger). Martine Aballea, katere knjiga je bila vključena v zbirko Franklin Furnace, je prosila, če lahko junija 1976 svojo knjigo prebere kar pred našo trgovino. Ko se je pojavila v kostumu, z lučko in stolom, se je rodil performans. Čeprav sem te dogodke na začetku poimenovala ‘branje umetnikov’, je vsak umetnik sam izbral, kako bo razpolagal z elementi performansa - s tekstom, podobo in časom. Od zelo preproste postavitve performansa Roberta Wilsona, ki je s stolom na odru 144-krat ponovil besedico “there” (leta 1977), pa vse do zmešnjave v performansu Karen Finley, ki se je na odru okopala v kovčku in se s pomočjo olja Wesson ljubila s stolom. “ (The Whys of Desinstitutionalization Marthe Wilson).
Med umetniki/cami, ki so imeli/e pri Franklin Furnace možnost, da prvič nastopijo v New Yorku so: Ida Applebroog, Barbara Kruger, Jenny Holzer, Dara Birnbaum, Matt Mullican, James Coleman, Krysztof Wodiczko, Guillaume Bijl in Willie Cole. Tu so svojo umetniško pot začeli tudi Eric Bogosian, Guillermo Gomez-Pena, Robbie McCauley, Michael Smith, Theodora Skipitares, Paul Zaloom, David Cale in Karen Finley. Poleg tega pa je program centra Franklin Furnac tudi bolj uveljavljenim umetnikom (Laurie Anderson, Vitu Acconciju, Richardu Foremanu, Carlu Andreju, Lee Breuer, Williamu Wegmanu in Jennifer Bartlett) omogočil eksperimentiranja, ki bi bila neprimerna za etablirana umetniška središča.
Z leti so se tako Franklin Furnace kot umetniška dela, ki so bila tam predstavljena, večkrat spremenili. Martha Wilson je v svojem predavanju naredila pregled čez dve desetletji performansa in prikazala, kako je ta spremenil diskurz v kulturi. Predstavila je zgodovinske posnetke performansov in predavala o ženskah, seksu in performansu v drastično spreminjajočem se političnem, ekonomskem in estetskem okolju.
