»Kadar govorim o tem, ponoči ne spim. A rada povem. Da se ve. Ko nas ne bo več, nihče ne bo vedel, kako je bilo. Naciji bodo govorili svoje«, pravi prva intervjuvanka v dokumentarnem filmu Korošec govori nemško mlade avstrijske režiserke slovenskega rodu Andrine Mračnikar (1981), ki je del življenja preživela v Ljubljani, del pri babici na Koroškem, zdaj pa študira režijo na Dunaju.
Izbira te uvodne izjave gotovo ni naključna, saj gre v resnici za to, čigav glas bo ostal, čigav bo preživel, čigav bo v avstrijski družbi slišan, kadar gre za tako travmatične dogodke, kot je nacistična priključitev Avstrije leta 1938 (ko je bil izdan tudi proglas iz naslova Korošec govori nemško!), medvojno izseljevanje Slovencev in povojno zatiranje preostalih v ozračju nikoli opravljene denacifikacije, ki se kot jara kača vleče do danes. Različni pričevalci, danes ljudje visoke starosti, ki jim režiserka ponudi pravico do besede, so poslednji, ki lahko v prvi osebi pričajo o dogodkih, in sicer v slovenščini, tudi tisti posebni koroški, ki z vsakim umrlim vse bolj izginja. Šele ob zadnjem sogovorcu, ki govori o pomoru enajstih članov svoje družine, je videti tudi izpraševalko, ki skupaj s preživelim obišče prizorišče pomora, in tukaj je tudi videti, kako nobeden od njiju ne more ubesediti neizrekljivosti groze.
