David Letterman, gostitelj nočnega talk showa, izvablja iz gledalcev salve smeha; v veliki meri gre to pripisati dejstvu, da se sam svojim šalam smeji tako glasno in človek si ne more kaj, da se mu pri tem ne bi pridružil. Kratki filmi filipinske režiserke Antoinette Jadaone prav tako sprožajo smeh, vendar na povsem drugačen način: Jadaone (in njeni liki) ohranjajo povsem resne obraze, ob čemer se gledalec sprašuje, če se režiserka smeji za kamero in ali je njegovo hihitanje sploh na mestu. Upoštevaje sredstva, ki jih uporablja, in objestnost njenih vizualnih »besednih iger«, bi lahko bila filipinska, ženska, kratkometražna različica Wesa Andersona. Filmi imajo prav poseben čar, ki je neposnemljiv; čar, ki presega meje kulture in jezika. Vendar ima ta čar prav posebne razsežnosti. Njeni filmi sicer govorijo univerzalni jezik, razlogi, ki spravijo občinstvo v smeh, pa so različni, in prav zaradi tega so njeni filmi tako posebni in še bolj zanimivi.
‘Plano (Filipini, 2004/2005, mini DV, 2’17’’)
It Feels So Good To be Alive/ Tako dober občutek je biti živ (Filipini, 2005, mini DV, 2’49’’)
Tag Along (Filipini, 2006, mini DV, 5’20’’)
Filmi so brez dialogov.
