Slovenska nacionalna identiteta se je oblikovala ob slovenskem jeziku in literaturi, pravijo, zato ni čudno, da dolga (mračna?) leta slovenske (literarne) zgodovine ženske niso bile pripuščene na slovenski Parnas. Vodenja in odločanja o tako resnih rečeh, kakor so država, identiteta, oblast in moč, vendar ne gre prepustiti ženskam: (romantični) mit pesnika - preroka in vodje naroda predvideva zanje le lepo in hvaležno vlogo "muze" in "občudovalke". V zadnjem času pa se zadeve obračajo: zdi se, da imajo ženske kaj povedati in da hočejo to povedati na ves glas. Pri tem so v marsičem bolj subverzivne, pogumnejše, odkritejše in bolj ironične ter občutljivejše za "tisto" vrsto (pod plašč spodobnosti ali primernosti skritega) nasilja kot njihovi moški kolegi. Zato se pridite prepričat, da ne obstaja "ženska literatura" niti en sam (pravi?!) "ženski jezik" ali "ženska pisava", nasprotno: "ženskih glasov" je natančno toliko (različnih), kolikor je pišočih žensk.
Barbara Korun
