Multimedijski pristop, uporaba različnih materialov in stripovska umetnost so skupne točke treh mladih avtoric, ki so svoja dela razstavljale v dveh galerijah na področju AKC Metelkova mesto. Skupni razstavni prostor bodo posvetile vizualnim podobam, ki živijo na različnih podlagah (les, lepenka, plastika, tkanina, guma ...).
Vstop v galerijski prostor je bil speljan pod instalacijo Zgodbe pod krilom korejsko/francoske avtorice Juhyun Choi. ‘’Iz najlonk in balonov, napolnjenih z vodo in zrakom, sem naredila tunel razkrečenih ženskih nog. Najlonke evocirajo določen del ženskega telesa in simbolizirajo fetišizirano poželenje. Nanje sem narisala spolovila in nožne prste. Gladek in okrogel balon je zelo čutna oblika. Njegov material spominja na kondome ali na kožo, vozel pa na bradavico dojke. Od zunaj vidimo tunel iz čudnih, polčloveških oblik, ki so podobne ritnicam ali prsim. Baloni se sestavljajo v nekakšne deformirane noge; nog je veliko in se med seboj prepletajo. Z zunanje strani se gledalcu ponuja ta šaljivi in igrivi pogled na potvorjeno ženskost. V notranjosti tunela pa so na tleh odtisnjena pričevanja žensk, živečih v različnih časovnih obdobjih, ki so naredile splav. Tunel postaja vse ožji in proti izhodu mora gledalec hoditi po vseh štirih. To je pomembno, ker instalacija govori o ponižanju in ker se tako gledalec fizično približa pričevanjem, odtisnjenim na tleh.’’
Risbe, ilustracije, slike in stripi sestavljajo Dekliško sobo, v katero se je preselila belgijska umetnica Aurélie Levaux. ‘’Gre za zgodbo deklice, ki noče odrasti, zato živi v sladkem, roza svetu, kraju sanj in fantazije, ki obenem predstavlja njen pogled na ljubezen in medčloveške odnose.’’
Razstavo je otvorila gledališka predstava Mamina roka sester Juhyun in Sunyoung Choi ob glasbeni spremljavi violinistke Jelene Ždrale. V duhu tradicionalnega kitajskega senčnega gledališča so poustvarile sanjski svet iz senc predmetov in sence plesalke, postavljenih na steklo grafoskopa. V nekem trenutku se namesto lutke pojavi prava, človeška roka, ki je nesorazmerna s plesalkino senco. Juhyun Choi: “Navdih za performans so bile sanje, v katerih sem na tleh našla materino roko. Zgodba se loteva množice čustev: od presenečenja, žalosti, sočutja in starševske ljubezni do strahu in krivde.“
Igor Prassel
