"Onone je nastal/a po navdihu iz sanj." (Alicja Zebrowska)
Alicja Zebrowska je z zaprtimi očmi bežno uzrla Onone - Svet po svetu ali svet pred svetom, za katerega se zdi, da pred njim sanjamo s široko odprtimi očmi. V domeni nezavednega in sublimnega individualno potovanje postane kolektivno, umetnikova/umetničina duša/telo pa njegova/njena lastna. Ko združimo poljski besedi "on" in "ona" v eno besedo (onone), ta priča o srečanju med Drugim in Jazom v androginem telesu (alegorija umetnosti), ki se ga v umetnikovem/umetničinem iskanju (izgubljene) identitete ponovno spomnimo kot pravega doma. Onone je znotraj telesnih in psiholoških meja reinkarnacija Hermafrodita, dvospolnega bitja, otroka Hermesa in Afrodite, in utelešenje jungovske/ga anime/animusa, nezavednih maskulinih in feminilnih arhetipov. Utopično bitje predstav-lja duhovno/spolno zdravljenje - osvobajanje človeške bolečine, ki izvira iz delitve popolnih arhaičnih biseksualnih bitij na polovici, ki so jo povzročili "ljubosumni bogovi" (Platon). Ko se Onone pojavlja kot sveti (duh?), ikona za oboževanje, bog/inja, ki se ne boji več (bi)seksualnosti, ki osmišlja "popolnost v sebi" (Autoholos, fotografija), osvobaja (potlačeno) in transcendira (družbeni konstrukt). Tako libidinalna energija v ustvarjenem Rajskem vrtu kroži kot nektar življenja (Onone, video), pa tudi uvaja sodobno izumetničenost, vključno z vsadki in s prozorno plastično obleko kot drugo kožo. Morda se mora Ononezaradi grotesknega, grozljivo-komičnega telesa vseeno potrditi kot absolutno popoln Jaz, z "Ogledalce, ogledalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej!" (Affirmatio, fotografija). In mora ponovno obiskati istega starega terapevta (Freuda) v devetnajstem stoletju, Hypnosis (fotografija), le da tokrat prinaša novo, samooplojeno življenje. Šele tedaj je sposoben/sposobna iti naprej. Tako kot vsebina steklenice šampanjca, ki je pravkar eksplodirala v prostor, zamašek pa je še v grlu, se tudi Onone (Autonekrophagos, fotografija) odpravi na kozmično potovanje, zapusti svojo zemeljsko kožo in privzame Jaz, ki ga je treba šele odkriti.
Zaradi raznovrstnega opusa del Zebrowske je mogoče domnevati, da je bila njena vzgoja v katoliški in komunistični Poljski (ko je ženska seksualnost predmet političnih/religioznih manipulacij) odločilni razlog, da je Alicja danes ena najkontroverznejših umetnic svoje generacije. S sredstvi, ki jih je zagotovilo njeno lastno telo, je neusmiljeno dekonstruirala patriarhalnega boga, pokazala, da je "osebno politično", in se tako pristudila šokiranemu občinstvu. Njena vagina postane brez-sramno oko, ki "mu" vrača pogled (Skrivnost gleda, 1994) in tako z rojstvom "lepe" Barbike na prizorišču njenega "bibličnega greha" (Izvirni greh, 1994) namesto ugodja proizvede učinek gnusa. Zebrowska se pri svojem družbenem delovanju osredotoča na marginalizirane skupine, denimo na brezdomce (Piknik za brezdomce, 1994) in hendikepirane (Človekoljubni primeri, 1994), njene interaktivne javne akcije pa odkrivajo družbeno/duhovno bolehnost postmoderne dobe (Lahko vzameš to v svojo roko, 1997; V sebi smo vsi bolni, 1997). Umetnica nas prav tako prepričuje, da kriza identitete, s katero se soočamo, izvira iz naše ločenosti od duhovnih virov (Spremljanje slike, 2000). V skupnem projektu z Jacekom Licholnom (Infiltron, od 1998 naprej) je končno vstopila v cerkev (cerkve) - da bi dvoumno spojila umetnost in duhovnost in obenem zasmehovala ekskluzivnost religij: v imenu vedno drugega boga se nenehno ločuje in poroča z istim partnerjem.
Milijana Babić
