Knjiga je razdeljena na dva dela. Prvi del je pregled in analiza ženskih skupin in njihovega političnega, socialnega in kulturnega delovanja. Avtorica ugotavlja, da so neodvisne ženske skupine v obravnavanem obdobju spodbudile in izvedle veliko več aktivnosti, kakor bi lahko sklepali na podlagi pozornosti, ki so je bile deležne. V »obdobju prehoda« so imele pomembno aktivistično in konceptualistično vlogo in njihovo delovanje je imelo tudi povsem praktične in bolj ali manj trajne dosežke, kakršni so poseg v politični pluralizem in ustavno ureditev RS (skupina Ženske za politiko), organizacija proti nasilju (SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja), institucionalni rezultati (komisija za žensko politiko v državnem zboru, vladni Urad za žensko politiko) in senzibiliziranje širše javnosti za vprašanja, ki so politično pomembna, a so bila dotlej popolnoma marginalizirana ali celo stigmatizirana (homoseksualnost, istospolne skupnosti). Način dela, struktura in obstojnost/neobstojnost teh skupin kažejo, da so se lotevale inovacij, ki so bile značilne tudi za feministične skupine na Zahodu in ki so vplivale na način dela in hkrati na strukturo drugih, predvsem socialnih in socializacijsko-kulturnih organizacij.
Intervjuji s štirinajstimi pomembnimi akterkami iz različnih neodvisnih feminističnih skupin (spet gre za osemdeseta in devetdeseta leta) zajemajo vprašanja o začetkih novega feminizma v Sloveniji, o osebnem feminističnem angažmaju intervjuvank, oblikovanju skupin, formiranju novih identitet, o konfliktih in razhajanju ter vplivu na širše politično dogajanje. Vendar so dosti več kakor samo dodatni zgodovinski vir – so podoba tistega dela preteklosti, ki ni bila delanje Zgodovine, in časa, ko je bilo še mogoče misliti, da porazi vodijo h končni zmagi.