Projekt Irene Tomažin je ''one woman band'' za "glas in dva diktafona, v katerem plete zgodbo skozi primarno človeško zvočilo - glas. Njen glas ni šolan in ne temelji na čisti artikulaciji in tehnični briljanci. Prej nasprotno, moč svoje izraznosti črpa ravno v nemoči artikulacije, v njenih nenehnih poskusih vzpostavljanja, s tem večkrat zaplava iz polja pomenskosti v polje zvočnosti. Gre torej za krhek glas, tisti, ki se išče, a ima čustveno in izrazno bogat potencial. Hkrati je to odtujen glas, ki postaja s snemanjem na trak diktafona akuzmatični objekt, odtujen telesonosti, ki skozi repeticijo zvočnih zank in manipulacijo traku ponovno vstopa v pomensko členjeno strukturo pripovedi. V dramaturškem loku (zvočne) pripovedi spretno, na trenutke presunljivo, drugič pa otroško ganljivo uporablja različna sredstva. Od členjenja napevov iz sfere popularne glasbe, teatralnega pripovedništva do igranja z zlogi in ritmiko besed, demontažo besed v stilu literarnih modernizmov in avantgardizmov prejšnjega stoletja in redukcijo glasu na sopenje, tleske in vzdihljaje. S tem omogoča, da več glasov spregovori hkrati, v sozvočjih in kakofonjah..."
Iz kritike Luke Zagoričnika za Delo
