ELECTRIC INDIGO (Avstrija) “Imenovati Electric Indigo najpomembnejšo žensko na avstrijski elektronski sceni bi bila žalitev,” je nedavno zapisal Sven Gaechter, urednik revije Profil, in dejstvo je, da to drži z več vidikov – ženskega, elektronskega in mednarodnega. Skoraj dve desetletji uveljavljena didžejka in producentka Susanne Kirchmayer izhaja iz jazz in funk korenin dunajske scene na prehodu v devetdeseta, ko jo naglo prevzame moč Detroit in Chicago tehno temačnosti, ritualizma in mašinerije. Ali kot sama nekje napiše: “Dj nadgradnja glasbene ideje človekastroja” – človeški funk in mehaničnost stroja.
Eden prelomnejših trenutkov v njenem življenju je delovanje v sloviti berlinski ploščarni Hard Wax, kjer med 93’ in 96’ skrbi za nabavo in komunikacije. V drugi polovici devetdesetih že deluje skozi indigo:inc, platformo za večplastne zabave in multimedijske dogodke, kar hkrati vodi k projektu female:pressure, ki predstavlja pomemben prispevek k uveljavljanju žensk kot DJ-jk in producentk v svetu. To je baza in centralna on-line informacijska točka o elektronskih akterkah po svetu, njihovih lokacijah, glasbenih stilih in drugih promo informacijah.
Electric Indigo se na prehodu tisočletja spusti tudi v dva televizijska projekta, oba na alternativni postaji TIV na Dunaju. Oddaja Indigo Encounters je v sproščeni atmosferi, leže na plastični travi, predstavljala mednarodne goste iz glasbene industrije, ki so zavrteli svoje najljubše skladbe, medtem ko je ambiciozna TIVIT tedensko skozi celo uro obveščala o informacijskih tehnologijah, razvoju programja, tehničnih inovacijah, odprtem programju, problematiki zasebnosti in sorodnih človekovih pravicah.
Indigo:inc se reinkarnira kot prava vinilna založba, Electric Indigo izda dvojni mix CD skupaj z Acid Mario, ki v družbi Stevea Buga ter International Deejay Gigolos štrli kot vodilna nemška DJane. CD, ki namiguje na morebitno serijo female:pressure mix ali kolaborativnih projektov, pa je v resnici šele začetek Susannine aktivnosti v 21. stoletju. V sklopu famozne ZKM, kot del razstave Phonorama, s pomočjo prijateljic s celega sveta izvede elektro-dekonstrukcijo, ki razreže in reinterpretira svetovne himne v kontekstu glasu kot odločilnega trenutka ‘postati aktivna in slišana’ – European Voices. Skupaj z ‘anarhično’ violi-nistko Mio Zabelka redno nastopa kot avantgardno nastrojen Colophony Circuit, ki se pogosto pojavlja v živo tudi z drugimi umetnicami, kot sta na primer igralka teremina Dorit Chrysler in pevka Barca Baxant.
Vsi ti večplastni glasbeni vplivi so slišni skozi njene DJ nastope, ki jih odlikujejo novodobni elektricizem, smisel za dinamiko in heterogenost. Čutiti je tribalizem, prepleten z emocijo in ritualom, ki ga na nenavaden način prinaša doba strojev in informacij, katastrofičnosti in globalnega kapitalizma – samorealizacija v urbanem, protest nje v globalnem.
Nina Spavatsky
Trick-C je ena od slovenskih didžejk z najdaljšo ‘kilometrino’ na sceni. Zvokom elektronike je podlegla leta 1992, po petih letih zabavanja prijateljev na zasebnih afterjih pa je spoznala, da se želi s ploščami in gramofoni ukvarjati tudi profesionalno. Njen prvi nastop na ‘The Day After’ partiju v avstrijskem Gradcu je navdušeno publiko spravil na noge. Sledili so nastopi po Sloveniji in Avstriji, vse do prvega večjega nastopa v Celju 1998, kjer je na masovnem ravu ‘Alien Night’ vrtela glasbo pred več kot tisočglavo množico.
Sledil je enoletni premor, ko je izginila s scene. Želja po dinamičnem življenju in novih izkušnjah jo je iz Maribora privedla v Ljubljano, kjer je našla nove ideje. Življenjskega in poklicnega partnerja, didžeja Pointa, je v slogu prave party-zanke spoznala na partiju v kranjskem klubu U-Bahn. Z njegovo pomočjo je svojo vrnitev na sceno razširila tudi na Hrvaško, kjer je takrat cvetela underground tehno scena. Trick-C in DJ Point danes nastopata skupaj pod imenom CAAN Production. Njun cilj je povezovanje promoterjev, organizatorjev, izmenjava didžejev (še posebej didžejk) ter organizacija in soorganizacija partijev.
Trick-C je doslej nastopila ob boku didžejev, kot so Mary, Umek, Kanzyani, Kiki, Joel Muel, Marcus Storck, Virgin Helena, Innigo Kennedy, Gayle Sun, Damon Wild, Carlijn, idr. Zase pravi, da počasi in vztrajno nadaljuje svojo pot in da se uči tako iz kritik kot pohval. Njen glasbeni menu se giblje med progressive, tech-house, tribal in driving technom. Skozi glasbo, v kateri išče nekaj svojega in globljega, posreduje občutke v času in prostoru brez omejitev in pušča posamezniku možnost lastne interpretacije. Najpomembnejše pa se ji zdi, da se ljudje ob njeni glasbi počutijo dobro in sproščeno.
Helena M.
Miss House Wife ne bi smeli soditi po njeni starosti, saj je že uveljavljena didžejka, ena najboljših na slovenski sceni, ki ima za sabo bogato zgodovino javnih predstavitev svojih presenetljivih sposobnosti in nič manj navdušujoče glasbe. Njeno poslanstvo je promocija zdrave elektronske kulture in njej lastni izraz različnih stilov, v katerem se subtilno prepletajo house, new school, electropop, pumpin’-french house, micro house, disco house itn.
Miss House Wife je začela vrteti po Sloveniji leta 1998 v manjših klubih z bolj intimno atmosfero in nadaljevala na večjih prizoriščih: od klubov Africa, SubSub, Cream Club, Bellevue, Teater, Casablanca, Heaven, Ghetto, Romantica, Amsterdam, Generacija X, Impulz, MC Pekarna, Lipa in najbolj pre-stižnega slovenskega kluba Ambasada Gavioli, do underground scene - K4 -, kjer je domovala v letu 2002. Poleti 2004 je nastopala tudi v Švici (Les Amis, Samurai, Folie et Plaisir).
Miss House Wife vrti zgolj in samo iz ljubezni do glasbe, ljubezni do estetike in iz čiste zabave. Ljudi vedno spravi na plesišče, kjer jih poveže v eno telo in eno vibracijo. Načrti za prihodnost te presenetljive ženske, ki je – mimogrede – diplomirala iz socialnega dela, med drugim vključujejo kariero didžejke na višji ravni, vidi pa se tudi v vlogi producentke.
Dragica Sušnik
