"Od svetlosti blica skupi mi se pica,
iza ugla čuči rac, tek ce da golica,
raširicu picu svuda po tvom licu,
neceš znati gde si, lizaceš ko Lesi."
Socialnofilozofski biser iz Beograda. Antiseksistične prigodnice "dveh lepih", ki pa imata tudi "mozeg" in "jajčnike". – Tako nekako bi lahko, ko bi le imeli dar za senzacijo, naphali propagandno mašinerijo za duo, v katerem Bitcharki (v Srbiji pač fonetično plural, Bičarke) in – precej pogojno, trgovsko, "distribucijsko" vzeto – hiphoperki Una in Marija bičata, pa nista v vlogah domin, duo, v katerem sta avtorici izvajalki bitches v tistem žlahtnem smislu, kakršnega pozna družbeno in čustveno zrelo prebivalstvo – ljudje omike, torej. Za ljudi omike to, kar sporočata, seveda ni noben šok, pač pa nujnost, potrditev, olajšava. Bitcharki je rodil – večini se bo ta trditev zdela patetična, pretirana, komu pa morda le ne – slavni beograjski "untergrunt". V mestu sta rosni preživeli deset in toliko "gadnih godina", zdaj pa z ranami preteklosti plemenitita ponosne pesmi preredkega urbanega duha. Sliši se kot brechtovska moralična parabola, a je še huje, bodisi jezikovno bodisi spričo robnih seksualnih fint in nepokvarjene politične ambicije, ki se nonšalantno poigrava s hrbtenico svoje lastne korektnosti: Bitcharki na travi sicer ne spreminjata sveta, saj nista niti malo naivni, pač pa opazita vse tisto, zaradi česar je "precej lahko biti človeški, pa tako zelo težko biti človek" – vse reči torej, ki uradno, "premožno", narejeno visokost in njene mentalne vzorce v hipu prepoznajo še v "sivem" vsakdanjiku za blokovskimi zidovi, obenem pa jih je najti tudi v "zadrgnjenem", navidezno "drugem" podzemlju. Domnevna škandaloznost Bitchark še enkrat "vedno znova" prevpraša mit o Beogradu, "odprtem mestu", tisti "čudni šumi", v kateri se je polikana, ohola meščanska deca z urbano željo vedno znala ujeti precej prefrigano.
"Gadi ti se šatro kad izgovorim vagina,
nemaš, sestro, razloga da praviš se fina,
zbog keša si spremna da pušiš kurac sed,
znamo se, od takvih ja ne dolazim na red."
Del beograjske "scene" iz razlogov – te je najti v specifičnih 90-ih letih (razpad "edine" domovine, realna vojna drama, burne selitve, večne demonstracije, mrakoba v urbano osiromašenem mestu), kot socialna mora pa se vlečejo še zdaj, blizu nas in, kakor je čuječnemu očesu in razprtemu ušesu jasno, "celo" med nami - seveda ne more (če se kaj spoznamo na beograjske lokalizme, pa niti "ne sme") sprejeti teze, ki je tačas v "mainstreamu" zahodne socialne filozofije. Tabu torej za del beograjske "scene" ni tista "zahodna", "moderna" baudrillardovska oporna točka, ki jo kaže morda "kljub vsemu" in "za vsak primer" ohraniti, ne, tabu slejkoprej, in specifično za ta prostor, ostaja nekakšen odvečen objekt, pomeni kratko malo oviro, ki mora pasti. Vedno znova, če je treba – kajpada pa ne tudi za vsako ceno. Bitcharki morda laže doumemo kot njuni "starši", kot poučna strašila zgodovinskega spomina, torej skoz prizmo 60-80-ih let XX. stoletja. Današnja razpršena situacija (tudi) v Beogradu, kot "pri nas", tukaj "na Balkanu" v navadi, namreč terja posebno, suvereno, pametno razgaljanje dvojne morale. Bitcharki na travi nikakor ne moralizirata, pač pa sta še kako, prav zato, ker pri tem ne moralizirata, subjekt najstrožje moralne ostrine, še več: suveren etični prispevek k spraznjenemu, oškodovanemu mestu Beograd. Kot taki sta danes več kot preprosta provokacija, kakor dobeseden "duhovni obrat" nekdanjega, tako prekletega, mračnega, umrlega benda Ekatarina Velika sta, torej precej več kot usodni ventil za preživetje. Ne le za podzvrst hiphoperskega načina življenja in njegove pesemske oblike, ampak kar za samo vsebino …za bistveno vsebnost "urbanega etičnega kodeksa" sta Bičarki tukaj in zdaj ključnega pomena. To pa so že reči, ki smo jih v njunih krajih zmerom cenili najbolj, ker sprožajo tako duhovite, tako produktivne politične nesporazume. Ali rečeno do konca knjižno in zavoljo "posebnega" gradiva Bitchark prav "posebej" poudarjeno tako: Z mrtvimi v jeziku mrtvih.
Miha Zadnikar
