Socialnofilozofski biser iz Beograda. Antiseksistične prigodnice "dveh lepih", ki pa imata tudi "mozeg" in "jajčnike". – Tako nekako bi lahko, ko bi le imeli dar za senzacijo, naphali propagandno mašinerijo za duo, v katerem Bitcharki (v Srbiji pač fonetično plural, Bičarke) in – precej pogojno, trgovsko, "distribucijsko" vzeto – hiphoperki Una in Marija bičata, pa nista v vlogah domin, duo, v katerem sta avtorici izvajalki bitches v tistem žlahtnem smislu, kakršnega pozna družbeno in čustveno zrelo prebivalstvo – ljudje omike, torej. Za ljudi omike to, kar sporočata, seveda ni noben šok, pač pa nujnost, potrditev, olajšava. Bitcharki je rodil – večini se bo ta trditev zdela patetična, pretirana, komu pa morda le ne – slavni beograjski "untergrunt". V mestu sta rosni preživeli deset in toliko "gadnih godina", zdaj pa z ranami preteklosti plemenitita ponosne pesmi preredkega urbanega duha. Sliši se kot brechtovska moralična parabola, a je še huje, bodisi jezikovno bodisi spričo robnih seksualnih fint in nepokvarjene politične ambicije, ki se nonšalantno poigrava s hrbtenico svoje lastne korektnosti: Bitcharki na travi sicer ne spreminjata sveta, saj nista niti malo naivni, pač pa opazita vse tisto, zaradi česar je "precej lahko biti človeški, pa tako zelo težko biti človek" – vse reči torej, ki uradno, "premožno", narejeno visokost in njene mentalne vzorce v hipu prepoznajo še v "sivem" vsakdanjiku za blokovskimi zidovi, obenem pa jih je najti tudi v "zadrgnjenem", navidezno "drugem" podzemlju. Domnevna škandaloznost Bitchark še enkrat "vedno znova" prevpraša mit o Beogradu, "odprtem mestu", tisti "čudni šumi", v kateri se je polikana, ohola meščanska deca z urbano željo vedno znala ujeti precej prefrigano.
Miha Zadnikar
