Pričujoči elektroakustični duo ni kar tako. Ima nišo in hrbtenico, kar je redka kombinacija. Obe glasbenici reducirata – če ne kar ignorirata – starodavna inštrumenta: klavir ni več klavir, trobenta tudi ni samo to. Povedano v besednjaku avantgarde nam obe gostji (dobesedno, tehnično, strukturno, formalno) razgaljata inštrumentarij in s tem kažeta, kakšna je lahko ena od prihodnosti tako trobente kakor klavirja.
Duo je zgodba o variacijah in deviacijah. O prostoru, reliefih, o detajlu. Njuna spontana kompozicija se pne med zvestobo zvočnemu iskateljstvu in napevi iz glasbene skrinjice. Njuna muzika nenehno pulzira, je ritmično in melodično dostopna, za nepoznavalca celo poučna, v bistvu ambientalna: takšna še najbolj, kadar se bliža reminiscencam iz sveta avantgardnih plesnih odpadnikov in kadar koketira z arhaičnimi ritmičnimi konvencijami iz popularne glasbe. Pianizem in trobilstvo v redki trenutni inačici: ozemljen eksperiment, suvereno ožarčena improvizacija, za katero se zdi, kot da je temeljito skomponirana.
