Andrea Neumann je klasično izobražena pianistka, ki je na lepem zlezla v klavir. Od njega so tako ostale le poležane strune, resonančen trup in okvir, ki je med izvedbo povezan z mini mešalno mizo, skozi katero se zvok deformira in preoblikuje. Tako okrnjen notranji klavir (nem. Innenklavier; angl. inside piano) se ne boji več omejitev in zapovedi, predvsem pa nudi izjemno izhodišče. Pionirka Andrea, ki ima neverjetno uho za intonacijo, imaginacijo in zven, izkorišča novo glasbilo tako, da je kot klavir – pa tudi kot celesta, klavikord, klavičembalo ali bolj odmaknjen japonski koto – prepoznavno v ozadju in vsenaokrog, sam fokus pa obenem gradi docela nepredvidljivo, neznano snov. Tako subtilna raba elektronike, ki se kot izjemna kaže že na razvpiti 'berlinski sceni', dosega neslutene rezultate: solo, v duih (+ Annette Krebs, + Burkhard Heins, + Taku Sugimoto ...) in tudi v večjih zasedbah (Phosphor, No Spaghetti Edition).
