Dve izjemni slovenski dramski in filmski igralki Štefka Drolc in Iva Zupančič se srečata v gozdu spomina, kjer spregovorita o svojih življenjih. Povrneta se v otroštvo, v svojo mladost, v izvor svojega ustvarjanja. Povrneta se v razmišljanje o smislu igralskega poklica, v predolge noči, ki sta jih preživeli na odru, pod reflektorji. Podoživljata svoja bivanja v vseh obsegih Platonove razlage duše, ki jo prepletajo logos kot misel, mišljenje, vedenje, thymos kot emocija in eros kot želja. Vse to, kar obsega, obseda umetnico, igralko, mamo, ženo, ljubico, staro mamo in hčerko na dolgi ustvarjalni poti, pomešani z uspehi, nenavadnimi doživetji, doživljanji izjemnih čustev, padci, solzami, temo, svetlobo, hrepenenji, nasmehi, odrsko šminko, rožami in publiko. Draga Duša je hkrati medgeneracijski spopad, premlevanje o večnosti in o minevanju, o staranju, starosti in spominjanju, ki se sproži v gledališču kot v celici spomina. Predstava je kolaž prizorov različnih dram, šansonov, konfliktov, želja, strasti in minevanja, izginevanja. Je neskončni gozd spominov in spominjanja gledaliških duš, ki so bivale in sodelovale z Dušo Počkaj, ki ji je predstava posvečena ob tridesetletnici smrti. (Barbara Kapelj Osredkar)
S podporo: A Space for Live Art.
