Igralka uprizarja lastno smrt kot globoko intimno in hkrati skrajno teatralno senzacijo. Stegn se je predstava, v kateri moramo vsi odigrati svoje vloge: performer postane truplo, gledalec postane pogrebec, predstava postane pogreb.
»Kaj bi rad za zadnjo večerjo? Kje bi bil rad pokopan? Kako naj te pokopljejo? Kdo naj pride na tvoj pogreb? Kdo naj ti prebere pogrebni govor? Katero pesem bi rad slišal na svojem pogrebu? Katere so tvoje zadnje besede?« To so vprašanja, ki jih Katarina postavi izbranemu gledalcu, ki ji na koncu tega kratkega pogovora umre v naročju. Tega seveda nihče v publiki ne verjame, toda v tem prologu ne gre za to. Gre za idejo smrti – in v to idejo verjamemo vsi. Smrt je globoko intimna in hkrati skrajno teatralna senzacija. Performans uprizarja oba njena obraza: intimni spopad umirajočega: “Rekli so mi, da bom šla skozi tri faze: najprej zanikanje, potem jeza in nazadnje sprejetje,” in smrt kot ultimativni spektakel, ki ga doživlja tisti, ki jo opazuje od zunaj. Stegn se je predstava, v kateri moramo vsi odigrati svoje vloge: performer postane truplo, gledalec postane pogrebec, predstava postane pogreb.
