Za pripovedovanje zgodb besede niso nujne. Vsi vemo, da pogled ali gesta pogosto povesta več, kot bi lahko izrazili z besedami. V tem smislu se ples podaja onkraj izgovorjene besede. Raziskuje in kultivira besednjak telesa, njegovih ritmov, oblik in stilov, njegovih prostorskih značilnosti in napetosti. Koreografija izziva narativno misel z aranžiranjem telesa v prostoru in času. V plesu je zgodba pisana na telo.
V koreografiji se Sinja Ožbolt sprašuje, zakaj bi govorili ali zakaj bi plesali, če predvidevamo, da je bilo vse že povedano. Toda v enem same dihu pripomni, da je veliko še skritega in neizrečenega, in zakaj naj bi bili torej tiho. Nasprotja in dihotomije so del pripovednosti “starega sveta”. Dandanes so paradoksi in hibridi edine metafore, ki lahko zapopadejo nekatere od kompleksnosti sveta, v katerem živimo. Sinjina zgodba brez besed je raziskovanje in dekonstruiranje nekaterih “tradicionalnih” dvojic.
