Plesna predstava mlade in perspektivne koreografinje črpa svojo vsebino in motive iz različnih imaginacij moči – človeške, animalične in mitološke. Zakoni in pravila, ki izhajajo iz kulture, namreč delujejo na nezavedni ravni. Pojavljajo se kot paradoksalna nujnost, ki si jo svobodno ustvarjamo ljudje. Ustvarjalka se poskuša skozi gib, mimiko in minimalistično uporabo rekvizitov osvoboditi zapovedanih vzorcev, ki nas obdajajo, programirajo in hromijo. Išče druge »naravne zakone« in se sprašuje o tem, ali ni ‘biti’ prav tako fabriciran kot ‘postati’. Predstava tako prevprašuje semantično mejo med »predprogramiranim« mesom in »svobodnim« telesom, ki se odloča za sebe in iz sebe.