Ena od pomembnih lastnosti, ki performans loči od gledališke predstave, je status obiskovalcev umetniškega dogodka. Ta se od gledalcev gledališke predstave loči po tem, da so priča dogodka, včasih pa celo sodelavci oz. sodelavke, kar obiskovalce naredi za aktivne udeležence v dogodku in potemtakem le ti delijo z avtorjem odgovornost za uspelost in legitimnost, v eksplicitnih primerih tudi legalnost umetniškega dela. V gledališču nas repetitivna struktura umetniškega dela, ki je zgrajena na vsebinskem in v veliki meri tudi formalnem ponavljanju vedno istih predstav reducira na gledalca, včasih na nas naslovi vprašanje s pričakovano reakcijo, vedno pa nas pripelje do nekega konca, ki so ga ustvarjalci načrtovali že vnaprej. V nasprotju s tem nas performans s svojo ‘pravico do spodletelosti’ praviloma odveže od uspelega konca, saj je tudi sam neuspeh že uspel dokaz, da je umetniška intervencija v strukturo prizorišča proizvedla neko pomenljivo nemožnost.
S stališča umetnostnega diskurza, ki raziskuje topos etike celotnega umetniškega dela v polju družbenega in ne le čutne učinke, ki jih umetniško delo proizvede na posameznika, nas performans sili v neznano, v negotovo in velikokrat naporno ozaveščanje svoje udeležbe v izvedbi posameznega umetniškega dela. Zato ker nas performans ne opremi z varno inštitucionalizirano formo, kjer percipiramo dogodek na ravni zunanjosti, nas producente in vas obiskovalce povabi, da se podamo na pot ozaveščanja vsebin, na katere meri umetniško delo, sami in za to prevzamemo nase svoj del odgovornosti.
