Ive Tabar je eden vidnejših umetnikov, ki s ukvarjajo s specifičnim področjem medicinskega performansa v kontekstu body-art oziroma live-art performativnih praks, med katere med drugim spadajo Orlan, Bob Flanaga in Sheree Rose, Kira O'Reilly, Stelarc, Franco B, Ron Athey. Tabar teme za svoje delo črpa iz svojega vsakodnevnega dela v Splošni bolnici Izola. V njegovem umetniškem, metafizičnem interesu osrednje mesto zaseda meja med življenjem in smrtjo, s katero se srečuje takorekoč vsak dan. Njegovi medicinski performansi so telesno izjemno zahtevni, poetično nabiti in politično eksplicitno radikalni. V mlajših letih, ko je bil zaposlen kot medicinski tehnik na travmatološkem oddelku, je prepoznal bolnišnično okolje kot medij za svoje umetniško izražanje. V njegovih prvih vidnih deli se je ukvarjal z rentgenskimi posnetki. V tem času je nastalo nekaj manj znanih del kot je bila na primer serija rentgenskih avtoportretov s križem in verigo, ki jo je razstavil v lokalni cerkvi ali pa serija 180 najdenih rentgenskih posnetkov različnih subjektov, ki so pod zrklom rentgena prav isti. Z eksplicitnimi telesnimi praksami pa se je začel ukvarjati pod vodstvom Galerije Kapelica. Motivacijo za njegovo delo pa vseskozi najde v trdni etični poziciji, da so vsi ljudje enakopravni ter da jih politika in kapital razdvajata.
