Neizogibni stranski učinek procesa globalizacije in standardizacije v Evropi je očitno tudi asimilacija in izginjanje lokalnih značilnosti in kulturnih posebnosti. Ali je mogoče ta proces prilagajanja gospodarskim standardom prilagoditi tako, da bi bile te značilnosti in posebnosti funkcionalno zavarovane in bi živele tudi vnaprej? Kaj je treba narediti, da bi dosegli ta cilj? To so temeljna izhodiščna vprašanja projekta Milk 2002-2003, dalj časa trajajoče socialne iniciative in tudi multimedijskega dokumentarnega in komunikacijskega projekta. Pobudnica in avtorica koncepta je hrvaška umetnica Kristina Leko, projekt pa je nastal v produkciji in sodelovanju z Lokalno bazo za kulturno osvežitev BLOK iz Zagreba. S tem ko se osredotoča na majhen detajl v veliki sliki evropske standardizacije – možnost izginotja tradicionalne ženske obrti, zagrebških mlekaric -skozi prizmo prikazuje številne dimenzije tega procesa transformacije.
Turisti jih fotografirajo. So ena od zaščitnih znamk Zagreba. Pa vendar je kljub njihovemu trdemu delu in njihovi večstoletni prisotnosti v mestu malo verjetno, da bodo preživele priključitev Hrvaške Evropski uniji. Evropa zahteva hlajene tržnice, poleg tega pa večina izmed njih ne bo kos podražitvi stojnic. Evropa postavlja tudi zahteve glede kvalitete svežega mleka, ki jo lahko vzdržujejo samo velike kmetije. Glede na zdajšnji razvoj velikih kmetij je povsem mogoče, da se čez sto let krav ne bo več nihče dotikal ali se pogovarjal z njimi. In ljudje, ki se pogovarjajo s kravami, bodo postopoma izginili. In morda bodo izginili tudi tisti, ki se na tržnici pogovarjajo med seboj. (Izjava zagrebških mlekaric, zapisala Kristina Leko)
APo raziskavah Kristine Leko bo več kot 80 odstotkov od 300 mlekaric nehalo s svojo dejavnostjo, če bodo morale za svoja prodajna mesta plačevati ceno, ki so jo napovedali. Mnoge od njih že desetletja delajo na isti tržnici in so s svojimi dolgoletnimi strankami navezale zelo osebno komunikacijo. Večina jih sodi v tistih 95 odstotkov hrvaških pridelovalcev mleka, ki imajo le tri krave ali manj. To je povezano s specifičnim odnosom do narave in živali in tudi s kvaliteto njihovih izdelkov. Poklic mlekarice je tradicionalno vezan na ženske in eden tistih, v katerih lahko ženske zagotovijo finančno stabilnost za svoje družine. Mnoge mlekarice so odvisne od prihodkov, ki jih dobijo na tržnici, saj imajo v glavnem nizko pokojnino, če jo sploh imajo.
Namen projekta Milk 2002-2003 je izboljšati položaj zagrebških mlekaric z vplivanjem na javno mnenje in pravne procese, kot tudi z omogočanjem platforme za njihovo samoorganizacijo. Začetek projekta je bila akcija na zagrebški tržnici Dolac avgusta 2002, ko so tri mlekarice (Katica Bzig, Bregovlje, na tržnici Dolac dela 57 let; Marija Spoljar, Donja Bistra, na tržnici Dolac dela 55 let; Marica Seničić, Jakovlje, na tržnici Dolac dela 44 let) skupaj s Kristino Leko in organizatorjem zagrebškega Urbanega festivala, strankam zastonj delile svež sir in smetano ter zbirale podpise.
Druge sestavine projekta so:
široka baza podatkov, ki vsebuje popoln popis zagrebških mlekaric, video in foto portreti in osebne izjave.
Spletna stran, ki bo na internetu objavljena oktobra 2003 in vsebuje bazo podatkov in multimedijski arhiv, pa tudi zgodovinske in zdajšnje informacije o, na primer, industrializaciji pridelave mleka.
Razstava v zagrebški galeriji PM novembra 2003, na kateri bo prikazan video in foto material, vsi rezultati raziskave in zbirka predmetov.
Razstavo je spremljala široka medijska akcija, ki je raziskovala možnosti za pravno varstvo poklica mlekarice.
Na festivalu Mesto žensk so bili pokazani preliminarni rezultati raziskave, vključno z videom Zagrebške mlekarice na vaši desni, poleg tega je bil na ogled tudi obsežen dokumentarni material, ki sta ga predstavili Kristina Leko in Vesna Vuković (BLOK, Zagreb). Višnja Čukelj (mlekarica, Zagreb), je prikazala vsakdanjo delovno in življenjsko rutino, poleg tega pa je spregovorila o možnostih za prihodnost svojega poklica.
Kristina Leko / Bettina Knaup
