Slovenija, video, 2006, 21’, premierna predstavitev
Video je nastal na osnovi plesne predstave HI-RES avtoric Maje Delak in Male Kline, ki je doživela premiero na Mestu žensk 2004.
Video HI-RES zastavlja vprašanja in ponuja nekaj nepričakovanih odgovorov na to, kaj je treba danes narediti na področju sodobne umetnosti/plesa, kje so meje reprezentacije kot okvira, ki vpliva na sodobni ples, in kakšna je sposobnost plešočega telesa pri ustvarjanju pomena zase in za druge. Okvir ima v videu ključen pomen, saj nam podčrta artificielnost sodobne plesne scene. Okvir govori o sodobnem plesu kot praksi, ki presega življenje, in jasno konceptualizira prepad, razpoko, razdaljo med telesom življenja in življenjem plešočega telesa na odru. Brez naftovodov, brez kanalov zunanjega sveta teh teles ni mogoče ponovno povezati.
Zmogljivost telesa v HI-RES lahko zaobjamemo – opirajoč se na Deleuza – takole. Prvič: vpeljati velja Deleuzovo tezo v povezavi s Spinozo: nihče ne ve, česa je sposobno telo. In drugič, z Deleuzom se vprašajmo: ali je sodobni ples sposoben predstavljati telo.
HI-RES se navezuje na zgodovino plesa, a tudi na postopke, ki so skozi zgodovino disciplinirali telo. Skrinjica v HI-RES govori o zasebni lastnini. V plesni predstavi izzove nasilje. Maja Delak in Mala Kline sta to Pandorino skrinjico zasnovali v območju ponavljajoče se kompulzivnosti, ki vsakogar obdrži na napačni ali pravi strani.
HI-RES razvija dve močni stanji akcije in kontemplacije: dolgočasje in vrtoglavico, ki ju politika in analiza globalnega kapitalističnega sistema in njegovih performativnih politik nepretrgoma ohranjata. Giorgio Agamben odkrije v dolgočasju, sledeč Heideggerju, razmerje med človekovim dolgočasjem in živalsko otopelostjo. V obeh primerih sta tako človek kot žival zadržana v suspenzu. Človek je preprosto žival, ki se je naučila dolgočasja. Če ima čas, da se lahko dolgočasi! Kdo ima danes čas, da se lahko dolgočasi?
Vprašanje o možnostih produkcije je sestavni del videa HI-RES in določa njegovo estetiko. Video je skupinski projekt, nastal v partnerstvu s plesalkami in koreografinjami, snemalcem in montažerjem, igralci in produkcijsko hišo. Metafizika ustvarjanja je tako taktika snemalne knjige in operacija denarja. V videu se sodobni ples povezuje s teorijo, da je danes nujno kontaminirati umetnost s politiko, če želimo vzpostaviti relevantno kritiko. Vendar pa ostaja odprto vprašanje, kako zadeve radikalizirati, kajti jasno je, da je teorija del industrije, da postaja poza, da je intelektualna drža lahko le okras, da vse deluje prek procesa proizvodnje znamk; podobno kot Benetton ali Stefanel imamo takšne znamke tudi v teoriji in umetnosti.
Marina Gržinić
