Če ti v Sloveniji kdo reče: ”Feministka!”, tega najverjetneje ne misli kot kompliment. Če ti rečejo feminist/ka, si stigmatiziran/a. Celo ljudem, ki jih imaš za progresivne (oz., ki se imajo za progresivne), gre beseda feminist/ka, ko govorijo o sebi, le stežka z jezika.
Vlasta Jalušič začenja tekst “Razlogi za antifeministične poglede v centralni in vzhodni Evropi in kako jih je možno spremeniti” z zgodbo o tem, kako je v skupini znank z intelektualne scene izvedla majhno raziskavo na to temo. Ženske, ki s svojim delom težijo k ciljem, ki bi jih na marsikaterem koncu vzhodne Evrope dojeli kot feministične, so na vprašanje, če se imajo za feministke, odgovorile precej dvoumno: ”Odvisno od tega, kaj razumeš pod tem pojmom, odvisno kako ga definiraš.” Jalušičeva razlikuje med dvema vrstama antifeminističnih drž:”Principielna drža je negativni odnos do vprašanja ženske enakopravnosti. Pri pragmatični drži gre za odnos do predstav o tem, kar naj bi feminizem bil.” Res, kaj pa naj bi bil feminizem? “Pogosto se je pokazalo, da je predstava o feminizmu preveč homogena in da odnos do feminizma in feminističnih dejavnosti določajo stereotipi in predsodki.”
Feminizem splošno velja za monolitnega; izgubljen primer; stvar preteklosti; ne more se kosati s sodobnimi tehnološkimi izzivi; ne more dobiti medijske vojne; znanstveno je dokazano, da feminizem – prav tako kot marksizem – temelji na napačnih predpostavkah; kaj nam bo feminizem, saj imamo enake možnosti!; itn. itn. Na kratko, feminizem je gibanje ali ideologija, ki bi ga radi pozabili, ali, povedano drugače, ni omembe vreden, razen morda v opombah zgodovinskih učbenikov. Toda nebrzdano kritikantstvo feminizma se je razbohotilo tudi na zahodu. Konservativke a la Camille Paglia in Katie Roiphe gredo celo tako daleč, da krivijo žensko gibanje za vse zlo, ki se konec 20. stoletja dogaja v ameriški družbi: od krize družine, naraščajočega pojava najstniških nosečnosti, pa vse do moške depresije in drog.
Ne le, da kritikantstvo ni ekskluzivni ‘privilegij’ vzhoda, tudi nov pojav ni. Kot komentira Rosi Braidotti, ima vsaka feministična generacija svojo Paglio… Negativna medijska podoba, ki jo ta ustvari, se dolgo obdrži. V zvezi s tem je že Virginia Woolf rekla, da je feminizem postal opravljizem. Od tridesetih let do danes se argumenti nasprotnic niso bistveno spremenili. Še vedno trmasto vztrajajo pri istem. Toda Braidotti še pripomni: “Biti slaba punca je na neki način funkcija feministke, slaba punca, ki spravlja v strah tiste, ki imajo največ razloga za strah.”Različna gledišča in iz njih izhajajoče polemike med nasprotujočimi si pristopi k feminizmu so (predvsem v akademskih krogih) še kako živa: “teoretičarke/ji spolov” angloameriške tradicije in “teoretičarke/ji spolne diference”, ki izhajajo iz francoske šole, feministke/i in postfeministke/i, kiberfeministke/i, feministke/i prvega, drugega in tretjega vala… Diskusija se je osredotočila predvsem na konkretna vprašanja v zvezi z pomenom feminizma danes.
Kako lahko feminizem formulira privlačne in izzivalne smernice za prihodnost? Je post- ali kiberfeminizem ustrezen odgovor? Sta postfeminizem in kiberfeminizem radikalni prelom s prejšnjim feminizmom ali sta njegovo neposredno nadaljevanje? Kako se feministke/i spoprijemajo s kritikantstvom? Kako se lotiti vprašanja “načelnega antifeminizma” in “pragmatičnega antifeminizma”? Kaj je glavna skrb in prva naloga današnjih feminističnih teoretičark/jev?
