Humor dela je mednarodni kuratorsko-umetniški projekt, ki osvetljuje pozitivne in negativne posledice prekernih (negotovih, težavnih, mučnih) delovnih pogojev zlasti v kontekstu stare vzhodne oziroma nove Evrope. Enoletni projekt sestavljajo štiri delovno-raziskovalne in performativne postaje, ki si sledijo, druga za drugo, brez pravega oddiha: po Bratislavi in Sarajevu se projekt predstavlja v Ljubljani, nekaj mesecev po razstavi v Ljubljani pa je sklenil pot v Berlinu. Na vsaki postaji je umetniški program specifično – lokalno usmerjen in namenjen predvsem refleksiji in recipročni percepciji.
Serija fotografij umetnice Melanie Bonajo z naslovom So vsi klišeji resnični? je zapis nepričakovanih odrskih situacij, ki brišejo meje med resničnim in sanjskim. Umetnica se s pomočjo uveljavljenih žanrov (portret in modna fotografija) poigrava z dejstvom, da si je materialnost nemogoče v celoti podrediti, saj prihaja celo do odvisnosti, ki je usmerjena k različnim objektom (ali orodjem). Te si podrejamo samo navidezno, v resnici pa smo z njimi zasužnjeni – torej se mi podrejamo njim. Sodobno obnašanje v potrošništvu, ko ima človek občutek, da je on ali ona subjekt odločitve o izbiri, je primer še ene zablode, kajti sama možnost izbire je tista, ki sploh sili v dejanje nakupa. Z izpostavljanjem osebne bolečine in kolektivnih bremen Bonajo razgalja nasprotja sodobnega načina življenja.
Anetta Mona Chisa in Lucia Tkacova s prostorsko instalacijo Zasebna zbirka II odgovarjata na komodifikacijo umetnosti in skušata iztiriti monopol galerij, ki narekujejo cene umetniških del, narekujejo vrednote umetniškega trga in si jemljejo pravico biti razsodniki kakovosti. Chisa in Tkacova prihajata iz vzhodne Evrope, regije s posttranzicijisko ekonomijo, ki je zaznamovana z zahodnjaškimi vrednotami hegemonije in tržne globalizacije. Odločili sta se razbiti kapitalistično umetniško mašinerijo. »Po kosih« sta kradli iz znamenitih zasebnih galerij v Parizu, Berlinu, Londonu, New Yorku in na Dunaju. Delo, zasnovano kot piratska gesta (začasno in namerno razbitje obstoječe verige umetnik-kurator-zbiratelj), spodkopava ortodoksnost kapitalističnega trga in ustvarja avtonomno vrednostno cono.
Valie Export odgovarja na vprašanje »zakaj delo ni jelo« s serijo fotografij Homometer II (1976). Umetnica je že zdavnaj ugotovila, da upodobitve, podobe ali slike ne ustvarjamo zato, da bi z njimi izrazili imaginarno enost, ampak predvsem zato da bi prikazali različnosti, drugačnosti in nasprotja. Ontološka razlika med podobo, objektom in subjektom, je tista, ki pravzaprav predstavlja spoj oziroma izhodišče. V dokumentaciji ulične akcije se umetnica sprehaja po mestu, s hlebcem kruha obešenim na trebuhu, s katerega si mimoidoči lahko režejo rezine. Umetniško delo ali akcija je nadaljevanje njene raziskave On the Mythology of Civilizing Process (O mitologiji civilizacijskega procesa) iz leta 1971, v kateri se je ukvarjala predvsem z interpretacijo simbolov – zato njeno delo govori tudi o psihološkem eksperimentu s simboli in vedénjem.
Protirasistična mreža Kanak Attak uporablja v večmedijski instalaciji Kako do Evrope zgodbe o goljufijah, podlih prijemih in manipulacijah na ali o mejnih prehodih. Z nekaj velikimi plakati, foto zgodbami in vprašalnikom se glavna tema, s katero se ukvarja Kanak Attak, oblikuje v ključno vprašanje »Kako?« in nadaljuje s provokacijami, kot so: kaj je danes še lahko kritična umetniška praska, kako oblikovati učinkovit aktivizem, kakšne so prednosti in pomanjkljivosti skupinske dinamike? Prvi odgovor se zagotovo glasi: ňo integración in avtonomija migracij!
Skupina kpD (kleines postfordistisches Drama) v video filmu na način ponovnega oživljanja oziroma rekonstrukcije obravnava sindrom izgorelosti kot posledico »prisilnega« dela na več projektih hkrati, pomanjkanja pravega prostega časa, nerednih plačil ipd. Osnova za video projekt Kamera teče so bili dejanski intervjuji z različnimi kulturnimi delavci, ki so obravnavali želje in perspektive preobremenjenih in »zatrokiranih« posameznikov in potek njihovega delavnika, ki postaja vse bolj gibljiv in v veliki meri avtonomen. Video skozi različne subjektivne zgodbe in socialne perspektive prikaže, kje in kako delavski čevlji najbolj žulijo.
Barbare Kapelj Osredkar se je v poplavi »tujega hočemo, svojega nimamo«, v času ko zasajamo kremplje v Zarine majčke za pet evrov in slovenska tekstilna industrija masovno odpušča delavke, lotila strastna
nostalgija po časih, ko je brskala po babičinih škatlah polnih zvezkov in so se med »koloriranimi« obrazi slovenskih filmskih div znašli tudi propagandno ekonomski oglasi. Sredi romantičnega sna so se tam muzali ženski obrazi, ki so, namesto da bi podžigali k telefoniranju, vabili k pranju, delu na njivi ali kuhanju. Interaktivna animacija Tvoja ne obuja že davno pozabljenih ženskih obrazov, ampak predvsem ironizira ideološko interpretacijo dela žensk v (naši) zgodovini.
Na osnovi lastnih izkušenj umetnice brez formalne izobrazbe je Jana Prepeluh z ulično akcijo čiščenja čevljev Pri tleh ugotavljala, kakšen odnos do nematerialnega ali ročnega dela imajo odtujeni in prezaposleni posamezniki v sodobni družbi, kjer se delo še vedno povezuje s socialnim statusom. Umetnica je raziskala predsodke, poglede navzdol ali navzgor in kako ljudje razumejo oziroma vidijo delo (na črno) v javnem prostoru.
V času festivala je Prepeluh na različnih lokacijah po mestu ponujala poseben servis čiščenja čevljev - tudi za tiste, ki so bili prepričani, da gre zares. Saj navsezadnje tudi gre – za čisto in zares.
Dr. Keka je v času festivala izvajala zobozdravstveno preventivo in kurativo, tako da je pregledovala zobe in zdravila manjše zobozdravstvene težave prekernim kulturnim delavkam in delavcem. Dr. Keka »priporoča«: »V luči globalne objektivne in subjektivne tehnologizacije subjekta, v samozavedanju multiplega telesa, ki se zaveda svojega neobstoja, niti na nični ravni subjekta niti v materialnem svetu skupine ljudi, ki čakajo na avtobus št. 142, in ne v brezupnem produktu beleženja procesa čakanja na vrsto v hodniku stomatološke klinike umetnik-zobozdravnik – ki je v resnici tisto tretje – ne meni, da bi bilo iz začaranega kroga svojega delovanja-obstoja bistveno odstraniti dejavnik kapitala in samo zabeleži proces-rezultat te (ne)svoje (ne)proizvodnje.«
Gwendoline Robin: Kratka zgodba
Sredi otvoritve, med 21. in 22. uro, je umetnica Gwendoline Robin, pridna piromanka, raztreščila glavni motor, trdi disk ali pa morda kar vse.
Tatiana Bazzichelli: Roza omrežja taktičnih in igrivih strategij - predavanje
Že od leta 1980 so se v Italiji refleksije o seksualnosti in identiteti oblikovale v network. To mrežo sestavlja več posameznikov in skupin, ki zastavijo telo tako, da ga lahko uporabljajo za kritične teritorije, potovanja čez meje in izven fiksiranih okvirov mišljenja. V tem pogledu postane seksualnost odprt, igriv in radikalen komunikacijski kod, ki ne temelji več na nasprotju spolov (ženska/moški), ampak je izraz gibljive in lebdeče entitete, ki se manifestira v omrežjih in njihovih zapletenih povezavah. Queer digitalne skupnosti in gender aktivisti z oponašanjem hekerskih načinov kombiniranja in premetavanja programske in strojne opreme v bolj kritično in vseobsegajočo tehnologijo rušijo rigidne kulturne paradigme in ustvarjajo nove, vmesne kulturne cone. Kolaborativni prerez ali kulturni kolaž združuje hekersko etiko, politični aktivizem in neodvisno (spolno) kulturo.
