2003, 35mm, barvni, 74'
Prve besede, ki jih slišimo v filmu, so: "Hrepenim po smrti ..." Na sosednji postelji vidimo starko, ki pasivno opazuje prizor. Struggle avtorice Ruth Mader je film o preživetju. Kot risba v skicirki nam film postreže z nemudoma vidno resnico: biti živ pomeni, služiti denar za preživetje. Mladi Poljakinji Ewi je vseeno, na kakšen način služi denar. Štiri službe, štiri delovne lokacije: polje jagod, perutninska predelovalnica in dva posla snažilke. Mladenič iz hiše, za katero čisti bazen, ji prinese prigrizek, ga skrbno odloži na mesto v varnostni razdalji in ji tako vljudno namigne, da ji je hišna gospodarica naklonila kratek počitek. Nihče ne komunicira z nikomer, ne na jagodnem polju, ne znotraj skupine, ki ob zori stoji ob robu ceste in čaka na priložnostno delo. Prav tako ni prisotne nobene neposredne neprijetnosti. Izkoriščanje delavcev na cesti ostaja znotraj spoštljivih okvirjev; razen poskusa policijske racije nihče nikogar ne nadleguje. Ewa se za las izmuzne obupanemu pregonu čez polje, nakar se zgrudi in zaihti. Filmski pristop spočetka spominja na intenziven, čuten, dokumentarni pogled. Zdi se, da lahko čutimo prste, ki grebejo po jagodnih poljih, se poistovetimo z enoličnimi gibi razparanih puranov. Vendar gre v filmu za več. Gre za skoraj navidezen, umetno dokumentaren pristop. Delovni pogoji so koreografirani in posneti kot orjaška melodrama. Prizori nabiralcev jagod so vrtoglavo intenzivni. Gledamo človeške figure na ozadju prostrane zemlje; gledamo natančne gibe nabiranja; modra plastika in zelena pokrajina; slikovito razporejene skupine dveh ali včasih treh delavcev v bližnjem planu se zoperstavljajo oddaljenim posnetkom nizkih oblakov. Medtem ko oko počiva v prostoru, skoraj fizično občutimo utrujenost delavcev. Film obenem dokumentira to delo: odtujenost in improvizirane življenjske pogoje. Spominja tudi na klasično fotografijo, posebno na dela Francois-Milleta in Walkerja Evansa, splošno, na obdobje ameriške depresije. Ljudje stojijo, sedijo, delajo v skupinah, vendar so vedno sami. Gre za grafičen prikaz, ki je očiščen izmišljene drame. Ugotovimo, da ničesar od videnih gibov in delovnih kretenj ne moremo zaobjeti v pripovedni kontekst razvoja ali zadovoljstva. Štejejo zgolj utilitarni, ponavljajoči se gibi; ti na koncu dneva poskrbijo za nagrado. Vsa aktivnost je izmenjalna. V drugem delu filma se pogled z očitne usode mlade Poljakinje obrne na obraz lokalnega nepremičninskega agenta, ki tava skozi prazne stavbe. Verbalna izmenjava je avtomatičen profesionalni žargon. Komunikacije ni. Pogovori med očetom in hčerko so trivialni in mehanski. "Ljubiš svojega očka?" - "Nekako tako." Osamljeni obroki so použiti v praznih, čustev očiščenih prostorih. Zgodi se moško kramljanje: s kolegom poslovnežem o seksualnih podvigih. Mlajši predlaga ponižujoč, opolzek ritual. Ni jasno, kateri prizor v filmu je bolj pretresljiv. Morda ta, v katerem se moški prostovoljno podvrže ceremoniji obešanja, da bi izkusil nekaj resničnega ali le dokazal, da je neustrašen: "Hrepenim po smrti." Priče smo skrajni ranljivosti njegovega telesa, na pragu bolečine. Vendar prizor spremljamo prek odmaknjenega kamerinega pogleda priče, z razdalje, kot da opazujemo prepovedan religiozni ritual. Celo v seks klubu ostajamo oddaljeni, dogajanje opazujemo skozi redko posajene špranje, kot bi narobe obrnili daljnogled. Erotika, nežnost in dotikanje ostajajo zunaj dosega. Film, ki ga enkratnega napravlja zmes hipnotično globinske zaznave in brezhibno koreografiranih podob, skuša portretirati fenomen, tako prozaičen in ganljiv, kot je golo preživetje v čustveni nikogaršnji zemlji - pesmi iz avtoradia pa medtem vztrajno kličejo po svetu ljubezni in veselja. Čudovit film o preživetju. S svojimi, navidez preprostimi, zares pa izbranimi podobami, z zapletenimi barvnimi odtenki in s kompleksno zvočno panoramo, govori ta film o vsem, o čemer bi film moral: o delu, ljubezni, smrti.
Birgit Flos
