Projekt Sejalec, ki ga je Alen Ožbolt zasnoval za galerijo Kapelica, vzpostavlja vsaj dve ravni branja:postavitev najprej učinkuje kot fascinantna prostorska intervencija, kot kompleksna ambientalna "slika", sestavljena iz miljona tolarskih kovancev, takoj za tem pa njeno čutnonazorno razsežnost dopolni evidenten simbolni efekt kot posledica spontane asociacijske reakcije na nekaj, kar je v konkretnem primeru hkrati material umetniškega izjavljanja in univerzalno dogovorjen substitut blagovne menjave. Simbolni vidik instalacijepodvajata iz kovancev zložena stilizirana lika sejalca, mitični, pravzaprav že arhetipski motiv z začetkov slovenskega likovnega modernizma, poosebljenje izjemne drže in položaja umetnika, ki s svojim delom bogati svoj rod in napoveduje žetev, katere bodo deležna šele nova pokolenja, ki bodo dojela njen pravi smisel in pomen. Ta v bistvu romantična vizija - da ne rečemo kar iluzija - se z le neznatnimi modifikacijami perpetuira tudi v današnji čas in dejansko pomaga ohranjati travmatično fantazmo o podcenjenosti umetniškega ustvarjanja, predvsem pa o nezdružljivosti umetnikovih prizadevanj s kakršnokoli pridobitniško dejavnostjo. Ožboltov Sejalec radikalno zareže v razmerje do tovrstnih ideoloških poenostavitev in ekonomskega razvrednotenja ustvarjanja tistih presežnih vrednosti, ki jih pooseblja vsaka avtentična umetnina. Namesto spraševanja, kako opredeliti razmerje med umetnostjo in denarjem oziroma razrešiti dilemo "umetnost ali denar", neposredno izreče za slovenske razmerre skoraj blasfemično enačbo "umetnost JE denar", ker je galerijski prostor namesto s simbolnimi menjalnimi vrednostmi, utelešenimi v podobah ali objektih, napolnjen s tolarskimi kovanci. Drugače povedano, Ožboltov projekt je izenačen natanko z miljonom tolarjev in ta miljon je tu pred gledalci, vsakomur prepoznaven, otipljiv in izmerljiv, ne več imaginaren in sublimiran kot vrednost konvencionalnega artefakta, za katerega je sicer moč izračunati, kolikšni materialni stroški so bili potrebni za njegovo realizacijo, vključno s ceno vloženega avtorjevega dela, dejansko pa njegovo tržno vrednost določajo empirično povsem nepreverljivi parametri, ki naj bi temeljili na njegovi estetski, emocionalni, duhovni, skratka na vsem drugem prej kot v nedvoumnem finančnem ekvivalentu. Hipoteza, da je denar merilo vseh stvari, vzpostavlja specifičen fetišističen odnos, ki je sicer pogosto predmet socioloških kritik, čeprav slednje v končni posledici ostanejo zgolj v pertinenčnem horizontu teoretskega diskurza, brez kakršnihkoli vplivov na vsakdanje življenje. Fetiš kot objekt želje je nadomestek za željeno stvar, ki se zdi nedosegljiva, zato se nenehno pojavljajo simbolni substituti zanjo. V svetu, kjer je vse kupljivo in kjer vsakdo nekaj prodaja - od telesa prek dela do idej - smo si preprosto nehali predstavljati eksistenco onkraj menjalnih razmerij. Z Ožboltovim Sejalcem se na ravni umetniškega dejanja fetiš denarja izenači s stvarjo samo, denar je vzet kot gradivo estetskega izjavljanja, konstituiranja podobe in posega v prostor. Empirični akt in teoretska konceptualizacija sta se prekrila, hkrati pa tudi postavila pred dejstvo, da gre za subjektivno odločitev posameznika, ki ga v prvi vrsti motivirajo estetski in etični, ne ekonomski vzgibi.
— Brane Kovič
