Performans Orakelj evocira vpliv položaja sonca v majhni neopazni skupnosti in izziva naravni navpični ples čebel, ko umetničino vodoravno gibanje spominja na starodavne gibe. Njeno telo poziva gledalce, naj sami odkrijejo ‘razlog’ za, v osnovi direktno, hkrati pa kinestetično sporočilo. Zdi se, da telo, prekrito z medom, brezsramno kliče po sončnih koordinatah, hkrati pa je povsem oddaljeno od naravnih elementov in gledalcev; podobno kot so čebele oddaljene od radovednih oči, ki vrtajo v navade drugih. To čutno, vabljivo in fundamentalno raziskovanje gledalca ne spodbuja zgolj k preizpraševanju sporočila, ampak tudi njegovega položaja voajerja, strukture njegovih lastnih usmeritev in virov moči.
