Prvi del, ki sta ga poimenovali Even Steven / Celo Steven, je tako v preizkušanju pozornosti kot njune koncentracije najzahtevnejši: nadzirano izvajanje enostavnih baletnih korakov, ki se razlikujejo zgolj v podrobnostih, sčasoma odraža napor, ki sta ga sprejeli nase brez ugovorov in zoperstavljanja. Njun zunanji videz to še dodatno izpostavlja: oblečeni v črna trikoja in beli majici, s kratko postriženimi lasmi in potrpežljivostjo v očeh dajeta vtis ubogljive deškosti. V zadnjem delu, Mary's Dance / Maryjin ples, se preobraženi v ženski z bujnimi oblinami, v svetleči lateks črnini zapleteta v komunikacijo, ki deluje povsem drugače. S takšnim izgledom poudarjata podobo, ki jo družba nadeva ženski, vendar se z njo ne identificirata, temveč jo prav zaradi njene nasilnosti izpostavljata. Če sta na začetku delovali deško, sta sedaj dve manipulirani punčki, ki z občasnim zlivanjem vode in premikanjem po navlaženih tleh ustvarjata cikcakaste linije – kot sledi kratkotrajnosti.
Projekt, sestavljen iz dolgih ponavljajočih se sekvenc, presekanih z igrivimi in mestoma presunljivimi vdori, skozi katerega vseskozi veje absurd, dopolnjujejo intervencije posebnih glasbenih gostov. Adaptacija, s katero sta na Mestu žensk projekt prvič predstavili v Evropi, je obsegala njegov prvi in zadnji del. V drugem večeru z naslovom Mary's Dance je poleg Antonije in Heather nastopil tudi čelist Bo Wiget, pridružila pa se jim je tudi gostja festivala 2006, vokalistka in čelistka Bonfire Madigan. Za presenečenje so poskrbeli glasbeniki in prostovoljci iz Ljubljane …
Ana Perne
