Glas Madigan Shive in svojstven način petja, ki zajema vse od udarnega pankrokerskega eksperimentiranja z vokalnimi tehnikami do čisto eteričnega petja, precej hitro pritegne poslušalčevo pozornost. S strunami svojega glavnega inštrumenta – violončela, ki pod veščimi prsti ‘pizzicato’ brenčijo ali z lokom odzvanjajo v novih razsežnostih – komponistka, čelistka in pevka Madigan zastavlja in ustvarja posebno vzhičen zvok, mešanico akustičnega panka, rocka in folka oziroma takoimenovani chamber punk. Njene kompozicije postrežejo z mehkobo imaginarnih atmosferičnih zvočnih plovb, izmenjaje z upornimi, subverzivnimi rimami, ali pa nas odpeljejo v (free)džezovske vode. Vzdušje ob glasbi, ki jo vzplamteva Madigan Bonfire, sega od minimalističnih, subtilnih, do kompleksnejših zvočnih tekstur ali zgolj pankerskih ritmov.
Madigan, bolj znana kot Bonfire Madigan, začne svojo kariero pri šestnajstih, ko osnuje duet Tattle Tale prve generacije riot grrrl bendov v Seattlu. Seattlečanka ustanovi lastno založbo Moonpuss, pri kateri leta 1995 izda solistično sedeminčno ploščo Plays with Herself. Skupaj s kontrabasistom Sherijem Ozekijem in Tomasom Palermom osnuje v San Franciscu zasedbo, s katero 1998 posname debitantski singel za legendarno založbo Kill Rock Stars, ki je založila albume prodornih imen, kot so Erase Errata, Numbers, Stereo Total, Xiu Xiu in Deerhoof. Trio se razširi v kvintet (zasedba dobi dude, teremin, sintetizator zvoka, klavir in celo vrsto drugih glasbil ter inštrumente domače izdelave) in leta 2000 – znova za Kill Rock Stars – podpiše album Saddle the Bridge. Ohlapno zastavljena postava komornega ansambla Bonfire Madigan se sčasoma spreminja, Madigan pa redno sodeluje v projektih vsaj ducata glasbenikov in se v vsakem od njih odlično znajde. Obenem ustvarja filmsko glasbo in prispeva komade za dokumentarne in igrane filme.
Leta 2004 izide introretrospektivna kompilacija izbranih del z naslovom Madigan I bleed: a decade of song 2004. Istega leta Bonfire Madigan spremlja turnejo skupine Laibach po ZDA in se tako znajde v dokumentarcu Saša Podgorška Razdružene države Amerike (2005). James Tracy jo v Civil Disobedience Handbook: A Brief History and Practical Guide for the Politically Disenchanted imenuje za “glasnico sprememb v svetu”, njeno glasbo pa “soundtrack za tisoče revolucij”. Nek blogger je Madigan po njenem nastopu na Noise Pop Festivalu v San Franciscu poimenoval pankrt Toma Waitsa in Björk. In ni predaleč usekal. Čeprav ji brez odlašanja lahko pripišemo lastno izvirnost, domišljijo, glasbeni talent in prepričljivost, s katero je osvojila prenekateri oder.
Madiganina brezkompromisnost, aktivizem in predanost glasbi in njenemu sporočilu osvobajajo in zažigajo.
Helena Božič
