Vse hitrejše napredovanje tehnologije in tehnološkega razvoja od začetkov industrializacije do danes nas sili, da vedno znova preizprašujemo naše razumevanje ključnih pojmov, kot so čas, zgodovina in umetnost. Za Aristotela je bil čas le število gibanj glede na preteklost in prihodnost, v sodobnem svetu realne in virtualne resničnosti, v času absolutne hitrosti, pa postaja veliko bolj kompleksna dimenzija, ki včasih presega človeški nadzor ali celo predstavo ter spreminja njegovo razumevanje. Tako Paul Virilio v knjigi Hitrost osvoboditveugotavlja, da sedanji svetovni čas, razpotegnjen na razsežnosti svetovnega prostora, pripelje na naše ekrane drugačen režim časovnosti, ki ne reproducira niti kronografskega zaporedja številčnice naših ur niti kronološkega zaporedja zgodovine. Sedanjost se nam konstantno izmika, kajti kaže se le kot ekspozicija dogodkov, ki se odvijajo s svetlobno hitrostjo. Konstantno spreminjanje družbenega in političnega okolja, nenehno prepletanje relacij realnega in virtualnega, razsežnosti časa in prostora, konec koncev tudi razsežnosti človekovega telesa, družbenih vlog ter vprašanj identitet in spola, neizogibno vplivajo na konstrukcijo vsakdanjika tako posameznice/ka kot tudi družbe v celoti.
Pojmovanje časa v sodobni družbi je torej kompleksno vprašanje, ki zadeva vse, kar obstaja, vse, kar je bilo, in vse, kar bo. Zato so izhodišča pri snovanju mednarodne skupinske razstave Zrcalo časa neizogibno omejena ter osredotočena na teme –nekatere specifično ženske, druge bolj univerzalne –, ki problematizirajo tako osebne kot družbene in zgodovinske refleksije na vprašanja, ki jih lahko opazujemo skozi prizmo časa. V nekaterih delih se v središče pozornosti umešča žensko telo, podvrženo nenehnim fizičnim in fiziološkim spremembam, ki se dotikajo intimnega preizpraševanja lastnega odnosa do telesa, njegovih domnevnih pomanjkljivosti in »napak«, kot tudi fenomena staranja in minljivosti življenja. Torej – kako se pripraviti za starost? Kako se soočiti s staranjem v družbi, ki je obsedena z večno mladostjo? Zakaj smo ženske podvržene strogim estetskim normam, ki narekujejo brezhiben oziroma popoln videz kot ultimat predstavnicam vseh generacij, vključno v zreli življenjski dobi? Zakaj so telesne transformacije, ki jih prinaša staranje, tabuizirane in nezaželene? To je le nekaj vprašanj, ki smo jih postavili v ospredje.
Poleg tega so nas zanimale teme, ki se nanašajo na sistem družbenih vrednot, iz katerih lahko razberemo globoko zasidranost mizoginije, pa tudi tiste, ki raziskujejo učinke diskriminatornega mišljenja tako iz družbenega kot tudi socialno-ekonomskega zornega kota. Kot na primer: zakaj zavarovalnice ženskam prisodijo manjšo pokojnino kot moškim? Kakšni so mehanizmi ponižanja in razvrednotenja žensk? Zanimala so nas umetniška dela, ki se zoperstavljajo omenjenim družbenim normam, dela, ki jih zaznamujejo refleksije lastnih izkušenj soočanja s časom, osebne poetike in avtobiografski zapisi, vse do družbeno kritičnih del, ki pod lupo vzamejo primere prikrite ali odkrite zakoreninjenosti diskriminacij na osnovi spola in starosti.
(Mara Vujić)
