Edin Numankadić je bil do obleganja Sarajeva slikar, čigar delo bi lahko označil v smislu kontinuitete tradicije abstraktnega gestualnega slikarstva. Vzrok temu, da je zapustil avtonomno kraljestvo modernizma, ne tiči samo v banalnem dejstvu, da se v Sarajevu ni dalo priti do barv in platna, ampak tudi v tem, da mu je življenje samo postalo bolj zanimivo od umetnosti.
Njegovo instalacijo sestavljajo predmeti, ki so vzeti iz njegovega vsakdanjega okolja. Toda to niso duchampovski ready-mades, ampak avtentične sledi, dokazi nekega zelo zgoščenega časa in prostora. Vzeti iz hiperlntenzlvne vojne situacije, kakor da se ne morejo odtrgati od njenega življenja. Zanimivo pa je, da prav majhne risbe, ki so narejene v Numankadićevi abstraktni maniri in postavljene znotraj te instalacije, bolj spremenijo svoj pomen, kakor »neumetniški« predmeti. V takem kontekstu prenehajo biti zgolj avtonomne umetniške celote. Razvijejo se v elemente, ki so enakovredni vsakdanjim predmetom v tej mizansceni.
