Zoran Mušič se je rodil 12. februarja 1909 v Bukovici blizu Gorice. Kot otrok je delil usodo številnih Primorcev, ki so se bili med prvo svetovno vojno prisiljeni kot begunci zateči na Koroško in Štajersko. Po maturi na mariborskem učiteljišču se je vpisal na zagrebško likovno akademijo, kjer je leta 1934 diplomiral pri profesorju Ljubu Babiću. Naslednje leto je študijsko obiskal Španijo, kamor je svoje študente usmerjal profesor Babić. Kopiranje Goyevih del v madridskem Pradu in še posebej daljša slikarska potovanja v Dalmacijo, kamor se je med letoma 1934 in 1940 nenehno vračal, so bila pomembna za ves Mušičev nadaljnji razvoj. Od leta 1937 je bil član kluba Neodvisnih slovenskih umetnikov in hkrati tudi kluba Brazda, ki je združeval mariborske likovne umetnike.
Leta 1944 se je preselil v Benetke, kjer se je povezal s Filippom de Pisisom in njegovim krogom. Iz Benetk so ga jeseni 1944 prek Trsta odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je nastala zbirka risb, pretresljivih pričevanj o nacističnih grozodejstvih, ki je v začetku sedemdesetih let pobudila umetnikov v svetu najodmevnejši cikel oljnih slik in grafik z naslovom Nismo poslednji. Po osvoboditvi se je Mušič poleti 1945 znova odselil v Benetke, ki so postale poleg Pariza njegov drugi dom. V francoski prestolnici je od leta 1953 ustvarjal in razstavljal pod okriljem ugledne Galerie de France ter pripadal skupini École de Paris. S številnimi razstavami po vsem svetu, z mednarodnimi nagradami in visokimi priznanji si je Mušič že za življenja pridobil sloves vrhunskega ustvarjalca, klasika moderne umetnosti. Umrl je 25. maja 2005 na svojem domu v Benetkah.
