Mladen Stilinović je bil eden najpomembnejših hrvaških sodobnih umetnikov. Rojen je bil leta 1947 v Beogradu. Živel in delal je v Zagrebu na Hrvaškem. V začetku umetniškega delovanja se je ukvarjal z eksperimentalnim filmom (1969–1976). Bil je ena vodilnih osebnosti v hrvaškem konceptualnem umetniškem gibanju Nove umetniške prakse (1966–1978) in soustanovitelj neoavantgardne Skupine šestih umetnikov z umetniki Vladom Martekom, Borisem Demurjem, Željkom Jermanom, Svenom Stilinovićem in Fedorjem Vučemilovićem, ki so delovali v Zagrebu v drugi polovici 70. let prejšnjega stoletja. Sodeloval je tudi s skupino IRWIN pri projektu Retroavangarda (1994). Poleg svojega umetniškega delovanja je bil vodja Galerije proširenih medija (1981–1991) in soustanovitelj Galerije Podroom (1978–1980).
V konceptualnih umetniških delih se je ukvarjal s preučevanjem jezik in učinkovanjem istih jezikovnih struktur v različnih družbenih ureditvah. Svoje duhovite misli je izražal v različnih krhkih tehnikah (kolažu, na papirju, keramiki, amajlu) in jih postavljal v obsežne stenske postavitve. Z rdečo barvo, ki se pojavlja v številnih Stilinovićevih delih, je izražal tiste družbene vidike, pri katerih so različne politične ureditve (socializem, kapitalizem) zelo podobne. V kolažih in delih na papirju je pogosto uporabljal denar (uradne devalvirane bankovce), s čimer je izrazil, da je denar samo papir, podobno kot je galerija samo prostor.
Delo Mladena Stilinovića Doba rdeče, v katerem je soočil različne vidike skupnosti, kolektivnosti, dela in lenobe, je vključeno v zbirko Arteast 2000+ in trenutno na ogled za javnost na razstavi Nizkoproračunske utopije v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Dela Mladena Stilinovića so vključena tudi v zbirke MoMA v New Yorku in Centre Georges Pompidou v Parizu, zbirke muzejev sodobne umetnosti v Stockholmu, na Dunaju, v Zagrebu, Banja Luki in številne zbirke privatnih zbirateljev. Kustos Moderne galerije Igor Zabel ga je izbral za gostujočega umetnika na 50. beneškem bienalu (2003), na katerem je predstavil delo Rječnik Bol. V slovarju angleškega jezika je prevode pomenov besed prebarval z belo tempero, namesto besed pa zapisal besedo pain (bolečina).
Umetnik se je obsežno ukvarjal z vprašanjem lenobe. Leta 1993 je izdal besedilo Hvalnica lenobi, v kateri je primerjal umetnike z Vzhoda z njihovimi sodobniki z Zahoda. Ena njegovih znanih izjava je: "Umetnik, ki ne govori angleško, ne obstaja.", s čimer je izrazil vladavino Zahodnega kulturnojezikovnega konteksta v mednarodni umetnosti. V Hvalnici lenobi, je med drugim zapisal, da umetniki z Zahoda niso umetniki, ker niso leni, zato so samo proizvajalci nečesa, zaposleni s samopromocijo, galerijskim sistemom, muzejskim sistemom, konkurenčnostjo. Ker so zaposleni z objekti, ne znajo lenariti, zato niso umetniki.
Ena od najbolj znanih serij Mladena Stilinovića, ki je bila med drugim razstavljena leta 2007 na Dokumenti v nemškem Kasslu, je Izkoriščanje mrtvih (1984–1990). Serijo sestavlja približno 400 del manjšega formata, v katerih je umetnik citiral dela suprematizma, konstruktivizma in socialističnega realizma. V številnih postavitvah serije je raziskoval, kako predmeti, ki imajo specifičen zgodovinski pomen, z različno kontekstualizacijo izgubijo svojo referenčno točko in postanejo nerazumljeni, sentimentalni, nostalgični. Postopek prisvajanja kulturnih pomenov je nasilno dejanje, zato se moramo soočiti z njegovimi posledicami.
