Bogoslav Kalaš se je rodil v Ljubljani, kjer je leta 1962 maturiral na Gradbeni tehniški šoli. Nato se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je pri profesorjih Mariju Preglju, Francetu Miheliču in Gabrijelu Stupici študiral slikarstvo (1962–1966), pri profesorju Maksimu Sedeju pa nato opravil še slikarsko specialko (1968).
Po končanem študiju je deloval kot likovni pedagog. Njegova prva redna zaposlitev je bila na Osnovni šoli Šentvid pri Stični (1968–1970). Leta 1970 so mu priznali status samostojnega umetnika, kot honorarni predavatelj pa je vzporedno poučeval opisno geometrijo na srednji Gradbeni tehniški šoli v Ljubljani. Leta 1974 se je zaposlil na Osnovni šoli Adolfa Jakhla v Zalogu in tam služboval vse do zaposlitve na takratni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, in sicer v študijskem letu 1982/83 (od leta 1979 je bil na Akademiji docent za risanje in slikanje). Na Akademiji je bil zaposlen vse do upokojitve leta 2009. V letih med 1983 in 1987 ter 1998 in 2005 je poleg poučevanja likovne anatomije in prostorske zasnove opravljal tudi funkcijo dekana.
V ustvarjalnem delu biografije Bogoslava Kalaša je treba poudariti, da je razvil svoj lastni likovni postopek ali tehniko na področju slikarstva, t. i. aerografijo, ki jo v reševanju vprašanj procesa slikanja kontinuirano razvija vse od leta 1971. Postopek temelji na načelu prenosa avtorske fotografije oziroma motiva z mehaničnim prenosnikom (strojem za slikanje) in barvami na nov nosilec (platno, papir itn.). Posebne omembe je vredno tudi njegovo sodelovanje s skupino IRWIN od konca osemdesetih let 20. stoletja, in sicer vsaj pri naslednjih projektih ali delih: Slovenske Atene 1983–1987 (1987), L’État (portret skupine IRWIN, 1988 in 1990) in Was ist Kunst Slovenia (2000).
Bogoslav Kalaš ima dolg slikarski staž, saj razstavlja že od leta 1966, a ne pogosto. Svojo prvo samostojno razstavo je imel v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev leta 1972 v Ljubljani, doslej najobširnejšo oziroma pregledno razstavo pa leta 1996 v Mestni galeriji Ljubljana. Zaradi njegove tehnike in izrazito tradicionalne motivike (akt, tihožitje, krajina, potret, žanr v ožjem pomenu besede) ter posledične neaktualnosti njegovih del v določenem obdobju velja tudi za skupinske razstave, da niso številne oziroma da ga kustosi razstav vanje pogosteje vključujejo šele v novem tisočletju (npr. pregledne in tematske razstave slovenske umetnosti).
Leta 2006 je za delo prejel nagrado Riharda Jakopiča.
