Brooklynski sestrski duet CocoRosie, ki ga tvorita Bianca in Sierra Cassady, trenutno predstavlja pravi newyorški hit, saj sta si avtorici v kratki ustvarjalni karieri prislužili že vrsto hvalospevov ter postali neobremenjeni podzemni zvezdnici vse bolj prodorne in sveže neofolk struje, ki se je v zadnjih nekaj letih onstran Atlantika razmahnila ob imenih kot so, denimo, Devendra Banhart, Iron & Wine, Jack Rose, Entrance, Joanna Newson, Sufjan Stevens. Sodita pač med tiste mlade glasbenike, ki so povsem odtujeni od trenutnih glasbenih trendov, "preproduciranih" stvaritev in diktata sodobne tehnologije. Ustvarjata namreč že kar pretirano čustveno in odprto zvočno izpoved, ki bi lahko nastala tudi v prvih letih prejšnjega stoletja, ves ta čas pa ostala skrita radovednim ušesom na temačnem in zaprašenem podstrešju. "Gospodični" sta zaljubljeni v arhaičen, romantičen in pravljičen svet akustike in balad, njuna glasbena govorica pa je daleč od akademskega: samoučno pristopa k eksperimentu, ni vezana na noben določen čas in prostor ter obstaja v svojem malem svetu, ki ga obsedajo sanjski, fantastični karakterji in krhki, ponotranjeni zvočni kolaži.
Že od rane mladosti sta živeli ločeno, a trdo in hedonistično nomadsko življenje, nevezanost, svoboda, tranzicija in uživanje v danem trenutku so bile glavne značilnosti njune vzgoje. Če se je mlajša sestra Bianca nad glasbo navduševala že od mladih nog ter nepretenciozno pristopala k pisanju ljubezenskih pesmi, je bila Sierra precej konkretnejša: v Rimu, New Yorku in Parizu je nekaj let študirala operno petje, a je študij zaradi akademskega podtona, omejitev tradicije, zaprte skupnosti in ozkega pogleda stroke na vlogo skladatelja/ice opustila. In prav Pariz je tista lokacija, kjer sta se sestri po več letih ponovno srečali ter stopili na skupno ustvarjalno pot. Vonj Pariza namreč kar pronica skozi vsako poro edine izdaje CocoRosie, prvenca La Maison de Mon Reve, ki ga je letos izdala slovita chicaška založba Touch & Go, ki v svoj pretežno rockovski katalog še nikoli ni spustila tako milozvočne glasbe.Prvenec, ki ni omejen na noben žanrski okvir, očara predvsem zaradi dejstva, da glasbenici povsem zavračata sodobno tehnologijo. Očitna naklonjenost gospelu, folku, neoklasiki, klavirskemu minimalizmu in predvojnemu zvoku južnjaškega bluesa je sicer središčna točka njunega zanimanja, a predstavlja le osnovo, na kateri gradita svojo intimno izpoved, ki bi se lahko znašla tudi v kolekciji arhivskih posnetkov Alana Lommaxa ali Harryja Smitha. Sierra in Bianca se namreč dobro zavedata, da je manj lahko tudi več, saj svoje magične gradove v oblakih gradita na osnovi ideologije "naredi sam" in minimalne opreme, ki redko preseže uporabljena sredstva, kot so kitara, vokal na sledi Billie Holiday in Bessie Smith, klavir ter zvok telesa, pisalni stroj, nakit in domače igračke pa redno izrabljata za ritmične podlage. Ali bolje - minimalna oprema jima omogoča ustvarjalni izziv, da iz skorajda ničesar ustvarita nekaj še kako samosvojega in posebnega.
