Feministka, socialistka in pionirka francoskega avantgardnega filma dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja Germaine Dulac (1882–1942) je ena od utemeljiteljev razvoja filma kot umetnosti in družbene prakse. Poleg teoretskih razprav in strastnega boja za legitimizacijo filma je režirala več kot 30 filmov – številni od njih so uvedli nove filmske forme, od impresionizma do abstrakcije. Ustvarila je tudi enako število filmskih tednikov in dokumentarcev, ki so pomembno obogatili področje dokumentarnega in podobnih filmov.
V njenih zgodnjih delih je čutiti vpliv simbolizma 19. stoletja, angleške slikarske šole Pre-Raphaelite, Ibsnovega gledališča, glasbe Debussyja in Chopina, pa tudi plesnih stvaritev Loïe Fuller. Germaine Dulac je bila prepričana, da film z lastnimi izraznimi sredstvi (življenje s svojimi črtami in oblikami, gibanjem in ritmom) lahko upodobi (vizualizira) duhovna stanja in prenaša (s pomočjo “občutka”) ideje o emancipaciji. V družbi, prizadeti zaradi vojne in zaznamovani z ostrim nasprotjem med uradnim konservativnim moralnim diskurzom in novo svobodo ‘divjih dvajsetih’, bi sodobno sredstvo – film – bolj kot katerakoli druga umetnost lahko izražalo “notranje življenje” in družbeno resničnost “novega moškega”, pa tudi “nove ženske”. Zato je razvila nove strategije in tehnike, ki so se gibale od refleksivnih narativnih struktur in performativnih stilov do abstraktnih vizualnih asociacij in tehničnih učinkov, s katerimi je svoje napredne družbene ideje lahko posredovala skozi izdelano pomensko mrežo, ki je temeljila na “sugestiji”. Tako v njenih najbolj “komercialnih” kot tudi najbolj “avantgardnih” filmih odkrijemo lepoto, kompleksnost in drznost njenih mojstrovin in polno uživamo v tistem, kar je sama poimenovala “čisti film”.
Do nedavna in navzlic njenemu velikemu prispevku filmu pa je bilo naše poznavanje mojstrstva G. Dulac omejeno na vsega nekaj filmov: La Fête espagnole (1919) po libretu Louisa Delluca, La Souriante Madame Beudet (1923) in La Coquille et le Clergyman (1927) po scenarijih Antonina Artauda, ki veljata za prva impresionistična, feministična in nadrealistična filma. (...) Z leti se je našlo več kot 20 njenih filmov, ki ne zgolj spreminjajo uveljavljene ideje o položaju filmskih ustvarjalcev v zgodovini filma in umetnosti, ampak tudi razširjajo našo percepcijo omenjene zgodovine.
Tami Williams