Ivan Kožarić je diplomiral iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1949. Od začetka umetniškega delovanja je izrazito nagnjen k nenadnim spremembam kiparskega izražanja. Že kip Osjećaj cjeline (1953-1954) je pomenil velik odmik od tradicije figurativnega kiparskega izražanja, medtem ko je bil cikel Stabla (1956), v znamenju povečane izraznosti, dosežen s stiskanjem oblik.
Iz tega obdobja so prvi skulpture, predvsem portreti, ki izžarevajo humor (Mladić s krijestom, 1956), ter številne druga dela (Grad, Kartaši, Isječak rijeke), katera so že blizu konceptualističnim arhetipom. Stalni odmik od tradicionalnih tokov in težnjo, da razvije novo umetniško senzibilnost, se je pridružil skupini Gorgona (skupina je delovala v Zagrebu 1959-66). Z delom Oblici prostora (1961-1969) je dosegel izredno prečiščeno simbolno obliko, čemur je sledilo nadaljnje približevanju sodobni avantgardni umetnosti (Prizemljeno sunce, 1971).
Eksperimentiral je s skulpturami manjših demenzij, na novo je odkrival načelo preoblikovanja in reciklaže (ciklus Spontane skulpture), in se vrnil k vprašanjem njegovih zgodnejših del, ki jih je postavil v drugačne prostorske kontekste (skulptura A. G. Matoš na Strossmayerovu šetalištu u Zagrebu, 1978). Obračanje k estetiki je pokazala serija Reljefi (1979-80). Ob koncu leta 1980 in začetku leta 1990 je naredil skulpture z grobim klesanjem lesa in kovinskimi deli. Je redni član hrvaške akademije za znanost in umetnost od leta 1997. Prejel je nagrado "Vladimir Nazor" za življenjsko delo leta 1997.
