Rodil se je Margareti in Janezu Kralju v Zagorici pri Dobrepoljem, 23. avgusta 1900, kot predzadnji izmed štirih preživelih in šestih rojenih otrok.
Ljudsko šolo je obiskoval v letih 1906-12 na Vidmu pri Dobrepoljem, kjer je bil kaplan Andrej Orehek, kasnejši naročnik struške poslikave (1927), ki jo je menda tudi z lastnimi sredstvi omogočil.
Leta 1912 se je vpisal na Škofijsko gimnazijo sv. Stanislava. Po preboju soške fronte pri Kobaridu 1917 je bil mobiliziran, in je na Piavi dočakal razpad avstro-ogrske armade.
Maturiral je leta 1920. V dijaških letih je z ilustracijami sodeloval pri gimnazijskem rokopisnem glasilu Domače vaje. Svoj likovni talent je razvijal ob starejšem bratu Francetu in gimnazijskem profesorju Gašperju Porenti. Božidar Jakac se je spominjal: »Po vojni je nadaljeval gimnazijo in po maturi mu je kupila mati črno obleko v mislih, da gre v lemenat, da bo župnikoval na Vidmu pri Dobrepoljah in ona bo pri njem. V tej obleki je jeseni 1920 odšel v Prago in materi sporočil, da tega ne more, da to ni njegov poklic.«
Leta 1920 se javnosti prvič predstavi na XVII. razstavi v Jakopičevem paviljonu, do razpada je član Kluba mladih (1921-1928), sprva neformalnega združenja likovnih umetnikov, kasnejšega Slovenskega umetniškega društva, ki ga je ustanovil in vodil njegov brat France.
Škofijski tajnik v Ljubljani Josip Dostal je v skladu s prepričanjem, »da prek impresionizma, skozi ekspresionizem, primitivizem, kubizem in futurizem vodi moderno slikarstvo v nič«; odklonil osnutek Franceta in Toneta Kralja za poslikavo župne cerkve Sv. Križa na Vidmu.
Ekspresionistična slika Nevihta v Tonetovi izvedbi po mnenju sodobnikov ni »naravni pojav«, temveč »vihar v odnosu do človeka«.
Tone je leta 1923 naredil kiparsko mojstrovino Passio, ki je s svojim simbolizmom Kristusovega trpljenja odprta »stoletjem in ljudstvom«. Z njim je Tone Kralj presegel dediščino teatralne in zanosne deklamacije verskega čustva devetnajstega stoletja. Dr. Rajko Ložar se je vprašal (1929. leta!), če ni Kraljev Križani utelešenje Pregljevega razpela iz Plebanusa Joannesa: »Vikar pa je tisti hip pogledal kvišku in se zazrl v razpelo nad vrati v sobi in je s stisnjenimi zobmi govoril Onemu na križu, čigar lice je bil sam izrezal in čigar ude je bil sam vzobličil in čigar strašne rane je bil vsekal sam v bridki svoji ljubezni in s svojo trdo težko roko. Govoril je licu, ki je neskončno dobro odgovarjalo le njemu -vsem drugim pa grozilo z nepojmljivim izrazom nesvetega, nečloveškega lica. Govoril je svojemu Bogu s svojo besedo, odločno kakor človeški hlapec svojemu človeškemu gospodarju.«
Leta 1926, 1928, 1930, se je udeležil na Bienalu v Benetkah z lesen kipom imenovanim Poveličani Kristus, sliko Slovenska svatbe in grafičnimi deli.
Po ogledu stenskih poslikav v Volčah je bil primorski duhovnik in politik Virgil Šček tako navdušen nad delom Toneta Kralja, da ga je povabil v Avber na Krasu.
naročnik V. Šček poprosil dr. Franceta Steleta za mnenje o umetnikovem delu v Avbru, ki je po svoje odločalo o nadaljnji usodi Kraljevega ustvarjanja na Primorskem. Za Steleta je bila ta Kraljeva stvaritev izraz »usodnega križanja skupnih poti«.
Dr. Franceta Stele : »Razvoj Toneta Kralja cerkvene umetnosti od prvih neizvršenih, skupno z bratom Francetom zasnovanih cerkvenih slik za cerkev v Dobrepoljah preko prvega, še nekoliko nesigurnega izvršenega ciklusa v Strugah ter že v novo od programskega ekspresionizma k naivni legendarni verski poeziji primitivne umetnosti tipajočih del v Volčah, se je v Avbru povzpel do take zrelosti in sigurnosti, da lahko čestitamo slovenskemu Krasu, da je na njem nastalo delo, ki res lahko dostojno reprezentira pred drugorodci in obenem obeta ovdoveli slovenski cerkveni umetnosti začetek novega procvita. Zunanje mi na avberskih slikah ugaja obzirna, arhitekture nikjer ne moteča razdelitev figuralnega okrasja po stenah. Po vsebinski strani me zanima živahnost fantazije, ki zna legendarne dogodke opremiti z detajli, ki s poljudno pripovednostjo spremljajo, glavni dogodek, a tako obzirno, da ga ne motijo v njegovi dominanti. Zanima in zadovoljuje me dalje močna poudaritev čustvene strani vsebine ter asketsko obzirna stilizacija čustvene in telesne čutne izraznosti, ki izključuje vsako še tako zastrto sled poltene čutnosti. S te strani si upam trditi, da slovenska umetnost, z izjemo najboljših srednjeveških ostankov cerkvene umetnosti, ni ustvarila nič čistejšega, nad vsakdanjo čutno sfero vzvišenega, kakor te Kraljeve slike. Programski ekspresionizem je v avberskih slikah končno premagan, čeprav je on tista nezastrta posrednica, po kateri je Tone Kralj prišel do današnje forme, ki se skoro že brezhibno, brez ostanka zliva z vsebino v harmonično celoto.«
