Lojze Dolinarje študiral na Dunaju in v Munchnu, bil je v New Yorku in Parizu, potoval po Italiji in veliko videl, ne da bi bila načeta njegova vera v sporočilno moč figuralnega kiparstva, kot ga je doživljal in ustvarjal. Bil je silno delaven in njegova zapuščina obsega prek petsto kiparskih del.
Dolinarjevo delo spada v tisti segment evropskega kiparstva 20. stoletja, ki ga je na začetku stoletja usmerjal Antoine Bourdelle, na katerega je vplival Auguste Rodin, in kateremu je pripadal Ivan Meštrovič. Človeška figura je bila za te kiparje nosilka pripovedi in izpovedi, negovali so tudi tradicijo spomeniškega in arhitekturnega kiparstva. Medtem so maloštevilni avantgardni umetniki, kiparji in slikarji, izpeljali najglobljo revolucijo v tisočletjih likovne umetnosti, se odrekli prepoznavni figuri, razširili kiparstvo na mnoge druge nosilce, objekte in abstraktne oblike ter prevzeli in iznašli vrsto novih tehnik. Ob tem na videz totalnem sprelomu so vedno znova nastopali mediatorji in vodili kiparstvo nekakega srednjega toka. Med njimi so bili veliki kiparji kot Henry Moore, ki je iz figuralike prešel v abstrakcijo in bil kreativen v obeh tokovih. Tudi novo je nastajalo postopoma in je občasno prevzemalo in predelovalo prvine starega miselnega in formalnega repertoarja. Konservativna figuralna smer pa se je lahko ohranjala pri življenju le tako, da si je stalno izposojala fragmente tistih njihovih novosti, ki jih je lahko zajela, vklopila ali vgradila v svoje figuralne kiparske kompozicije. Samo tako je postalo figuralno kiparstvo 20. stoletja nezamenljivo z onim iz 19. stoletja.
