Projekt problematizira nizko prisotnost žensk in njihovih reprezentacij v javnem prostoru. Izhaja iz preprostega vprašanja: če je v slovenski prestolnici kar 360 spomenikov lokalnega pomena, koliko je zaznamb, na katerih so omenjene ženske? Hodim za tabo in gledam te je zastavljen kot dogodek v štirih vsebinsko prepletajočih se formatih: radijska oddaja (Pozabljena polovica), performativna instalacija (Živi spomenik), performativno vodstvo Hodim za tabo in gledam te in video (Ljubljana – mesto žensk). Pri projektu so sodelovale tudi Alenka Puhar, Iva Tratnik, Zvezdana Novakovič; ideje spomenikov pa prispevale Ana Sluga, Iva Tratnik, Maja Šubic, Mina Arko, Mojca Smerdu, Rene Rusjan, Saba Skaberne in Sanja Ajdišek.
Kratko video delo, v katerem avtorice opozorijo, da spomenikov namenjenim ženskam tako rekoč ni. V javnem prostoru se s spomeniki in obeležji slavi zelo ozek spekter zgodovine, iz katere so izključene tako ženske kot tudi mnoge druge družbene skupine. Video se osredotoči na Vegovo ulico, ki je impozanten in eklatanten primer tovrstne prakse, nekatere doprsne kipe iz te ulice je režiserka videa pretvorila z video-morfingom v njihov ženski kontrapunkt.
