Politična zavest Evropejcev je v razmerju do evropske 'stvari' na najnižji ravni doslej in evrokrati si belijo glave z rešitvami, ki bi intervenirale v bazo tako, da bi politične ideje v službi ekonomije obarvale mit o uniji v tako prijazne barve, da bi se lahko poistovetili z njim. Pa ne gre. Še vedno je govora o centru in periferiji, o boljših in slabših, močnejših in šibkejših, o tistih znotraj in tistih zunaj, ... Mit pa še kar insistira in tako destabilizira vsakrkšen poskus artikuliranja nacionalne ali individualne identitete zunaj ekonomske logike.
Slovenija je leta 2007 že skoraj štiri leta v Evropski uniji in lahko je govoriti o neposrednih in posrednih učinkih vstopa v Evropo. V seriji performansov, ki se je do tega nanizala v trilogijo, Tabar ne problematizira dejstva, da smo Slovenci postali del Evropske unije, temveč na kakšen način smo v EU vstopili in na kakšen način v njej eksistiramo. Problematizira raven politične zavesti, ki enodimenzionalno in enoumno favorizira okvir vrednot, ki izhajajo zgolj iz koristoljubja, mitov o napredku in demokraciji, kompetitivnosti in ekonomskega darvinizma. Tabar mimo nedvoumnih ekonomskih privilegijev problematizira in interpretira medčloveške odnose, erozijo vrednot in zlorabljanje pozicij moči vseh vrst.
Tabar uro pred performansom popije dva litra razredčene modre metilenske tekočine, kar je dovolj časa, da se tekočina prelije do mehurja. Na centralno postavljeni mizici v galeriji je postavljen akvarij z zlato ribico z narisanim krogom zvezd iz evropske zastave. V pokrov je zapičenih 27 epruvet za takratnih 27 članic EU. Tabar si skozi trebušno steno porine iglo in predre sečni mehur. Epruvete napolni z modro tekočino , ki se, potem ko epruvet zmanjka, prelije v akvarij in povsem obarva in zamegli življenje v njem.
